Grozljiva pričevanja ruskih vojakov s frontne linije: »Klik, klak, bang – ubijali so naše«

Štirje ruski vojaki so razkrili grozote in brutalnost razmer na svoji strani bojišča v Ukrajini, dva pa sta za BBC povedala, da sta videla, kako se pobija vojake, ker so zavrnili ukaze. Eden izmed moških je povedal, da je videl vojaka, ubitega po ukazu svojega poveljnika, ki je bil leta 2024 razglašen za heroja Rusije. »Vidim to – le dva, trije metri … klik, klak, bang,« je dejal. Drugi vojaki iz druge enote pravijo, da so videli, kako je njihov poveljnik osebno ubil štiri ljudi. »Poznal sem jih,« pravi o mrtvih vojakih. »Spomnim se, kako je eden kričal: 'Ne streljaj, naredil bom karkoli!'«

Eden od njih pravi, da je videl 20 trupel soborcev, kako ležijo v jarku, potem ko so jih soborci 'zerirali'. Izraz 'zero je ruski vojaški žargon za pogubljenje lastnih ljudi. V dokumentarcu The Zero Line: Inside Russia's War moški podrobno opisujejo, kako so bili mučeni, ker so zavrnili sodelovanje v napadih, ki jih opisujejo kot misije na robu samomorilnosti. Ruske enote tem napadom rečejo mesne nevihte, ker se ljudi nenehno pošilja čez bojišče, da bi poskušali izčrpati ukrajinske sile. BBC verjame, da ruski vojaki prvič javno govorijo o tem, da so videli poveljnike, ki naročajo ubijanje lastnih ljudi.

Mučenje, uriniranje po ljudeh, elektrošokerji

Eden izmed moških, čigar delo je bilo identificirati in šteti mrtve vojake, je dal podrobne sezname, ki kažejo, da je bil edini preživeli iz skupine 79 ljudi, s katerimi je bil mobiliziran. Ker je zavrnil odhod na bojišče, pravi, je bil mučen, po njem so urinirali. Drugi v njegovi enoti, ki so zavrnili ukaze, so bili podvrženi elektrošokom, stradanju in nato prisiljeni iti neoboroženi v mesne nevihte. Štirje moški, ki so na begu, so govorili o grozotah, ki so jim bili priča, na neznani lokaciji izven Rusije. Skoraj vsak javni odpor proti invaziji predsednika Vladimirja Putina v Ukrajini v Rusiji je bil zatrt. Moskva ne objavlja uradnih številk o izgubah, britansko obrambno ministrstvo pa pravi, da je od začetka popolne invazije 24. februarja 2022 ubitih ali ranjenih več kot 1,2 milijona ruskih vojakov. Ruska vlada pravi, da njene oborožene sile »delujejo z največjo možno zadržanostjo, kolikor je to mogoče v pogojih visokointenzivnega spopada, in da se do svojega osebja obnašajo z največjo skrbnostjo«. 

Ilja, vojak, ki je identificiral in štel mrtve

Ilja, vojak, ki je identificiral in štel mrtve, je eden tistih, ki pravi, da je videl poveljnike, ki ubijajo soborce. Pred vojno je 35-letnik v Kunguru na Uralu učil otroke s posebnimi potrebami in avtizmom. Nato je policija maja 2024 prišla v hišo njegovih staršev in mu povedala, da je bil vpoklican. Mobiliziran je bil skupaj s še 78 moškimi v mobilizacijskem centru v Permu. »Skoraj vsi so bili pijani,« pravi. »'Naprej v bitko! Ujeli bomo Zelenskega in dvignili zastavo!' Gledam jih in si mislim: 'Kako sem končal tukaj?' Bil sem zelo prestrašen.«

Po prihodu v Ukrajino, pravi Ilja, je bila večina moških takoj poslana na bojišče. Ker ni želel streljati ali koga ubiti, je končal v poveljniškem štabu. Pravi, da je videl, kako je poveljnik z neposredne bližine ubil štiri ljudi, ker so pobegnili s frontne linije in zavrnili vrnitev. »Najbolj žalostno je, da sem jih poznal. Spomnim se, kako je eden kričal: 'Ne streljaj, naredil bom karkoli!' a jih je vseeno zeriral,« pravi Ilja: »Tvoja usoda je odvisna od poveljnika.«

»Seveda, ubijajo svoje ljudi, to je normalno«

Pobijanje vojakov, ki so zavrnili ukaze, ni bilo omejeno na Iljevo enoto. »Seveda, ubijajo svoje ljudi, to je normalno,« pravi Dima, 34-letnik, ki je pred vojno živel z ženo in hčerami ter delal v Moskvi kot serviser pomivalnih strojev. Dima pravi, da ni želel nikogar ubiti, zato se je, čeprav ni imel medicinskih izkušenj, pridružil medicinski enoti. Kasneje je bil premeščen v brigado, kjer je moral evakuirati ranjene vojake s frontne linije. Videl je, kako so soborce ubijali po ukazu poveljnika. »Vidim to – le dva, trije metri. Samo umori, samo klik, klak, bang. To ni drama, ni film, to je resnično življenje,« pravi.

Njegovemu poveljniku Alekseju Ksenofontovu so podelili zlato zvezdo, najvišje državno odlikovanje, in ga leta 2024 razglasili za heroja Rusije. Dima mu reče mesar in opisuje, da je videl 20 trupel, ki so prispela v njegovo bazo prejšnjo noč, kako ležijo v jarku, potem ko so jih ustrelili. »20 fantov je prispelo k nam. Samo vzeli so jim bančne kartice in jih ubili,« se spominja. »Ni problem koga odpisati. Samo izmisliš si poročilo.«

Mesne nevihte

Dokumentarec BBC prinaša pričevanje še enega nekdanjega vojaškega poveljnika, ki pravi, da je služil v ruski vojski 17 let. Govoril je z moškim, ki je pomagal ubiti skupino visokih poveljnikov. Moški je rekel, da je bil del »likvidacijskega odreda, poslanega, da pokonča vse preživele,« se spominja nekdanji poveljnik. »Nikoli v vseh letih službe nisem videl ničesar podobnega.« Vsi štirje moški so podrobno opisali zloglasne misije mesnih neviht – del širše taktike ruske vojske. Nevihta je tako smrtonosna, da jo primerjajo z misijami samomorilnosti. »Videl sem, kako poveljniki pošiljajo val za valom, mečejo ljudi kot meso na Ukrajince, da jim zmanjka streliva in dronov, potem pride naslednji val,« pravi še en nekdanji vojak, Denis.

Dima pojasnjuje, kako nevihte delujejo v praksi: »Pošlješ tri ljudi, potem še tri. Ni uspelo, pošlješ deset. Ni uspelo z 10, pošlješ 50. Na koncu boš prebil. To je logika vojske. Imeli smo 200 mrtvih v treh dneh. V prvi mesni nevihti naše brigade so nas zlomili, našo brigado so uničili v treh dneh,« pravi.

Stradanje, vezanje …

Tisti, ki niso ubiti zaradi zavrnitve nevihte, se pogosto soočajo s hudimi in dehumanizirajočimi posledicami, pravi Ilja. Pokaže video na Telegramu moških iz svoje enote v Pantelejmonivki v Donjecku. »Gremo nahranit živali,« pravi moški, preden dvigne pokrov in pokaže tri moške, kako čepijo v jarku. »Oh, lačni ste? Hočete jesti?« vpraša moški, ki snema, preden eden dvigne glavo in prikima, daje roke, medtem ko se v jarek sipa suho zrnje. »Poglej, kako je,« pravi moški, ki snema, medtem ko moški v jarku je zrnje. Nekateri moški so bili »stradani dneve« in podvrženi elektrošokom, pravi Ilja, preden so jih poslali v mesne nevihte neoborožene. Sam je bil mučen, pravi, potem ko je zavrnil sodelovanje v nevihti.

»Zvezali so me ob drevo, večkrat udarili s palico in mi dali pištolo na glavo. Ne vem, kako to povedati, urinirali so po meni. Poveljniki so vsem rekli: 'Imamo novo stranišče'. Zvezan sem bil pol dneva.« Po koncu si je Ilja poskušal vzeti življenje.

»Samo mučenje. Brez čustev, to je noro«

Dima je na koncu napredoval, čeprav je povedal, da ne želi postati časnik. Pokaže fotografijo s ceremonije imenovanja. Po napredovanju ni poslal svojih ljudi v mesne nevihte, pravi. »Zavrnil sem to. Ni bilo treba, da bi šel naprej sam, a ukaza jim nisem mogel dati.« To je pripeljalo do aretacije, odpeljali so ga v improvizirano zaporno enoto. »Tam so me mučili z elektrošoki,« se spominja, dodaja, da ga je moč prvega šoka prisilila k opravljanju potrebe. Bil je mučen 72 dni. »Samo mučenje, vsak dan. Brez čustev, to je noro.«

Vsi moški, s katerimi je BBC govoril, zdaj niso več v Rusiji, a imajo psihične rane s frontne linije v Ukrajini. »Sanjam. Vidim gozd, poln mrtvih teles, samo razbite ljudi z obrazi, umazana bela usta, polna krvi. Vonj … ne diši, ima okus,« pravi Dima. »Jaz sem kriminalec in nikomur ni mar – moj zločin je samo to, da nočem ubijati,« pravi. »V ruski vojski je preveč fantov, ki te vojne ne potrebujejo, ki sovražijo poveljnike, ki sovražijo Putina, ki sovražijo naš sistem, in nas morajo zlomiti.«

Ilja pravi, da ljubi svojo državo, »a ne tistega, kar je Putin naredil iz nje«. »Tam lahko zlomijo kogarkoli, ni pomembno, ali si močan ali ne. Skoraj so me zlomili, a ne popolnoma,« poroča index.hr.