Iskanje resnice o ugrabljenih dojenčkih

Zgodba Ane Pejić, aktivistke in ustanoviteljice Združenja staršev izginulih dojenčkov Vojvodine, se je začela ob rojstvu deklice, ko so ji zdravniki v porodnišnici sporočili, da je njena novorojenčica umrla. Kot mlada mamica je vest sprejela brez vprašanj, saj je živela v času, ko je bila beseda zdravnika zakon. Iskanje resnice o komaj rojenih otrocih, ki so izginili iz porodnišnic v času nekdanje Jugoslavije, sicer v Srbiji traja že več kot 20 let.

»Gre za povezan globalni kriminal,« pravi Pejićeva, avtorica tudi v slovenščino prevedene knjige z naslovom Ugrabljeni dojenčki – Srbija, v kateri je zbrala pričevanja številnih staršev z območja nekdanje Jugoslavije in dokumentacijo, ki so jo oblasti po njenem mnenju sistematično prikrivale. »Slovenija ni nobena izjema,« opozarja sogovornica. Kot je znano, se z ugotavljanjem in oceno dejanskega stanja o primerih ukradenih otrok v Sloveniji ukvarja preiskovalna komisija državnega zbora.

Razsežnosti in posledice zločina ugrabitve dojenčkov so večje, kot si je mogoče zamisliti, trdi avtorica knjige in ustanoviteljica Združenja staršev izginulih dojenčkov Vojvodine.

»Baby afera« se je v Srbiji začela okoli leta 2000, ko je vladal strah pred spremembami v družbi in sistemu, pripoveduje avtorica. »Zgodbe o ukradenih otrocih niso odprli starši, temveč služba državne varnosti. Zakaj? Ker so nekatere uslužbence prisilno upokojili in je bil to verjetno njihov odziv. V javnosti so se pojavile govorice o primerih ukradenih otrok iz južne Srbije, kar je sprožilo velik medijski odmev. V zgodbo so se vključili policija, njen direktor in ministrstvo, medtem ko so starši začeli govoriti o podobnih izkušnjah,« pripoveduje Ana in dodaja, da je bil vzorec bolj kot ne enak.

»Mimogrede so ti sporočili, da je tvoj dojenček umrl in da s tem nimajo nič. Niti na zahtevo niti na prošnjo velika večina mam ni videla mrtvega dojenčka, prav tako ne ostali družinski člani. Povedano jim je bilo, da bo bolnišnica poskrbela za pokop. Zdaj, po toliko letih, bolnišnice, ker nimajo nobenega dokaza, da so dojenčka pokopale, materam sporočajo, da so bili dojenčki upepeljeni. Nobena bolnišnica na svetu niti takrat niti zdaj nima krematorija. Imajo pa peči za odpadke, v katere so po njihovih besedah metali mrtve dojenčke kot medicinske odpadke. O tem ni dokazov, ne zapisnikov ne seznamov,« je ostra sogovornica.

Pol milijona otrok naj bi umrlo

Točnega podatka o številu domnevnih ugrabitev ni, obstaja pa podatek, da je med letoma 1960 in 2010 na območju Srbije umrlo okoli 247.000 dojenčkov, navaja sogovornica. »Preverjali smo to število po letih in krajih ter ugotovili, da je število precej večje, vsaj za dvakrat je zmanjšano. Lahko torej rečemo, da je umrljivost dojenčkov okoli 500.000. Del jih je verjetno umrl, zagotovo pa ne vsi, saj bi to pomenilo stopnjo umrljivosti, ki je ni imela niti ena afriška država,« pojasnjuje Pejićeva in dodaja, da je vse potekalo sistemsko.

Ana Pejić, tudi sama mama deklice, za katero so ji sporočili, da je umrla, se je med enim od protestov stlačila v kartonasto škatlo.

»Vsi, ki smo živeli v tem sistemu, zelo dobro vemo, da takrat ni bilo mogoče ukrasti niti kokoši, ne da bi se odkrilo, kaj šele toliko otrok. Policija nam je povedala, da vse vedo in čakajo znak za ukrepanje. Prodaja ali nezakonita posvojitev se je izvajala zelo hitro. Potni listi so bili izdelani v enem dnevu, prav tako vizumi, cepljenja, izjave in sodne odločbe. Ljudje, ki so od tu odnašali otroke, so nam povedali, da so imeli celo vojaško spremstvo v letalu. Veleposlaništva so sprejemala naročila,« zatrjuje sogovornica.

900 materam država izplačala 10.000 evrov

Leta 2013 je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu izdalo sodbo za eno mater. Po tej sodbi je država dolžna v roku enega leta vsaki materi odgovoriti na vprašanje, kje je končal njen otrok, sicer mora država materi plačati 10.000 evrov.

Knjiga Ugrabljeni otroci – Srbija je izšla tudi v slovenskem jeziku.

»Država je odlašala z izvajanjem sodbe, češ da nimamo zakonske podlage. Leta 2019 smo starši iz združenja začeli množično vlagati zahteve na prvostopenjska sodišča po Srbiji za neposredno uporabo sodbe mednarodnega sodišča. Ker sodišča niso mogla pojasniti, kje so otroci, so začeli materam izplačevati po 10.000 evrov kazni. Samo sodišče v Beogradu je zavračalo te zahteve, ostala sodišča pa so pospešeno delala. Država je 8. marca 2020 tajno in na hitro v skupščini sprejela zakon o ugotavljanju statusa otrok, za katere se sumi, da so bili ugrabljeni. Za to smo izvedeli prek televizije. Objavljale so se lažne novice, da so starši sprejeli ta zakon. Mi smo ga poimenovali pošastni zakon, po katerem ne bo najden noben otrok. Takrat je bila ustanovljena tudi vladna komisija za pogrešane dojenčke, ki jo sestavljajo predstavniki ministrstev in staršev. Povabilo k sodelovanju smo zavrnili, ker niti komisija niti zakon nimata možnosti najti otrok in resnice. Njihova edina naloga je bila zadrževanje oziroma izgubljanje dragocenega časa. To pomeni, da do danes ni bil sprožen noben kazenski postopek niti ni nihče odgovarjal. K materam so prihajala obvestila tožilstva, da je kaznivo dejanje zastaralo. Kasneje so zastaranje preimenovali v 'ni utemeljeno' in nehali izplačevati denarne kazni,« pojasnjuje sogovornica in dodaja, da je denar prejelo okoli 900 mater.

Najdeni otroci ne želijo v javnost

Če nihče ni videl mrtvega otroka, če ni trupla, če ni groba, potem je verjetno živ, je odločna in pravi, da obstaja kar nekaj primerov družin, ki so svoje otroke našli. »Na žalost za nobeno ceno ne želijo v javnost. Razlog je v tem, da je oseba, ki jim je povedala, kje je otrok, povezana s tajno službo. Najdeni otroci zavračajo javno izpostavljanje, biološki starši pa to spoštujejo, ker se bojijo, da jih ne bi spet izgubili,« pripoveduje Pajićeva.