
Galerija

Vida Kokić brez zadržkov pripoveduje o svojem življenju, ki ga je že zelo zgodaj zaznamovala izguba in neprestani boj za preživetje. Pri sedemnajstih letih je izgubila mater in ostala sama z očetom. Bila je edinka, njena polsestra po materini strani pa je med vojno izginila. Prav v tem obdobju sta ji moški in ženska iz Sarajeva ponudila delo v Italiji, kjer naj bi pazila otroke. Priložnost je sprejela in kmalu spoznala, da obljube nimajo veliko skupnega z resničnostjo. V Italiji je ostala brez osnovnih stvari, lačna, žejna in brez občutka varnosti. Namesto dela varuške so jo vsak večer vozili na teren in jo silili v prostitucijo, ves zasluženi denar pa so ji odvzeli. Ko ji je končno uspelo pobegniti, se je z avtostopom iz Italije vrnila v Banjo Koviljačo.
Po vrnitvi se je znova znašla pod vplivom druge ženske, a ji je tudi tokrat uspelo pobegniti. Zatem je odšla v Nemčijo, kjer se je, še naprej ukvarjala s prostitucijo. Pojasnjuje, da delo ni vedno vključevalo spolnih storitev, saj so nekatere stranke želele predvsem družbo in pogovor. Del zaslužka je občasno porabila v igralnicah, spominja pa se tudi obdobij avtostopanja, ko je doživela več neprijetnih in nasilnih izkušenj, vključno s fizičnimi napadi.
Med najtežjimi spomini izpostavi obdobje, ko je bila tako lačna, da je bila prisiljena spati z moškim, ki je bil od nje starejši 30 let. Uslugo ji je plačal s štirimi hlebci kruha in 200 gramov klobase. Kasneje je rodila deset otrok, eden od njih pa je zaradi lakote zelo hitro umrl. Ker svojih otrok ni mogla preživljati, jih je dala v posvojitev družinam, ki niso mogle imeti otrok. Pravi, da pravice do stikov nima in da ji je zaradi tega zelo hudo. Posebej pogosto omenja hčerko Savko, za katero pravi, da jo vsak dan zelo pogreša. Njeni otroci danes živijo v tujini, med drugim v Franciji, Južni Ameriki in Avstriji.