Ječanje na Pojočih peščinah

Gobi ni čisto običajna puščava. Tiste prave brezvodne puščave, kjer ne raste niti bilka trave, je pravzaprav malo. Bolj gre za kamnito pokrajino, v kateri tu in tam rastejo posamezni šopi trave in kjer krčevito vztrajajo pritlikavi grmi. Pusta pokrajina v neverjetnih barvah zaživi na Hongorin Els ali Pojočih peščinah, kar po mongolsko pomeni njihovo ime. Leže v narodnem parku Guvansaihan, kakšnih 400 kilometrov jugozahodno od Ulan Batorja. V nasprotju s splošnim prepričanjem so peščine oziroma ergi v puščavah izjemno redke. Za njihov nastanek mora biti izpolnjena vrsta pogojev, najpomembnejši pa je stalen veter v določeni smeri.

Peščine Hongorin Els leže v predgorju Altajskega gorovja; 965 kvadratnih kilometrov imajo površine in se razprostirajo kakšnih 110 kilometrov v dolžino, njihova širina pa običajno ne preseže deset kilometrov. Njihova relativna višina je kakšnih 100 metrov, le na najvišjih delih segajo kar 300 metrov visoko. Leže daleč od katerega koli naselja in jih je mogoče obiskati le z džipi po nekajdnevni vožnji čez drn in strn.

Življenje v pesku

Voziš se in voziš, nato pa se v daljavi pokaže dolg svetel greben, tako drugačen od sive pokrajine vsepovsod naokoli. Sipine, ki segajo čez obzorje, do koder sega oko, imajo še eno zanimivo lastnost. Med peskom je precej zraka, ki mu občasne nevihte niso kos. Vode preprosto ne vpijejo. Vse padavine nemudoma zdrsnejo in odtečejo v dolino. Tu se ustvarijo jezerca, v katerih prav vrvi od življenja. Vodni izviri so sploh nekaj posebnega. Eden od njih je bil videti čisto običajno: majhno vodno oko med travo in širnimi peščinami. Meni se pri najboljši volji ni zdel čisto nič posebnega, a lokalna vodnica Šuri je menila drugače. Naročila nam je, naj vsi v zboru zavpijemo. Z nekaj omahovanja smo to tudi storili, in glej ga, zlomka: tolmun je oživel in v njem je zrasel majhen vodomet. Še danes mi ni jasno, kako bi lahko stvar delovala. Kjer koli v Evropi bi najprej pomislil na potegavščino za naivne turiste, a sredi Mongolije se mi je to zdelo popolnoma nemogoče. Vsekakor nenavaden naravni fenomen.

Jezerca so prave oaze v malem. S to razliko, da Mongolija zaradi ostrega podnebja ne pozna palm. Je pa zato na širnih travnikih obilica živine, predvsem baktrijskih kamel. Te so nekoliko drugačne od enogrbih, kot jih poznamo. Precej večje so in njihova poglavitna značilnost je, da imajo dve grbi in precej dolgo dlako, ki pokriva vse telo. Ta še posebno zraste na jesen in živali pomaga preživeti ostro zimo, polno severnega vetra, zaradi katerega temperature padejo tudi do –30 stopinj Celzija. Z njimi pa se da lepo jahati, in kar je najlepše, je, da se da z njimi potepsti v labirint peščin.

Štiri korake gor, tri in pol dol

Slovenci smo od nekdaj narod hribovcev in na vrh peščin se je seveda treba povzpeti. Najbolje seveda na najvišjo. Višinske razlike je morda res le tristo metrov, a to je laže reči kot storiti. Dokler je strmina sorazmerno položna, še nekako gre, ko pa se postavi pokonci, vzpon postane muka. Štiri korake navzgor in tri in pol spet navzdol, in tako v nedogled. Moram reči, da je bil vzpon nekaj najnapornejšega, kar sem kadar koli doživel. Na vrh smo se povzpeli z zadnjimi močmi, a je bilo vredno truda. Odpre se prelep pogled po peščenem morju daleč naokoli.

Dodaten čar peščinam daje še en naravni fenomen. V trenutku, ko po strmini sprožimo peščeni plaz, celotna peščina nenavadno zaječi. Zvok je težko opisati, še najbolj je podoben pridušenemu grmenju reaktivnega motorja. Po tem zvoku so peščine tudi dobile nenavadno ime. Kaj takega se resnično težko doživi.

Puščava je čudovit svet. Običajno v njej piha veter, ki človeku mrši lase. Razgled pa je razgled v neskončnost. Še lepši je pogled na peščine v menjavi delov dneva. Barve se spreminjajo vse od bledo rumene do vijoličasto rdeče. Peščine Hongori Els so nekaj posebnega. Daleč stran, tako rekoč na zadnji meji sveta, najdemo čudovit, nenavaden in zahteven svet, ki nas popolnoma očara.