Karavanska Opel Astra ohranja klasiko: pod pokrovom motor, ki je bil nekoč prva izbira (FOTO)

V bolj dostopnem delu avtomobilskega trga lahko karavane preštejemo skoraj na prste ene roke, no, dveh. Takšen primer je astra sports tourer, ki je prenovljena, ima zelo različne pogonske možnosti, med drugim jo je še naprej mogoče voziti na dizelski pogon. Morda se to zdi nenavadno zlasti v teh dneh, ko je dizelsko gorivo še dražje, kot je že tako drago bencinsko. Ni pa nujno, da bo vselej tako, in kljub majhnemu tržnemu deležu se nekaj dizelskih avtomobilov še proda.

Astra je bila nekoč hrbtenica prodaje znamke Opel, tako kot golf pri Volkswagnu. Zdaj je ob prevladi športnih terencev še bolj v ozadju kot legendarni tekmec. A je še tu in nam se to sploh ne zdi slabo, nasprotno. Še posebej dobro je, da je na voljo tudi kot 4,6 metra dolgi karavan, ki mu sicer malce umetno pravijo sports tourer.

Ob letošnji prenovi je v oblikovnem smislu dobila spremenjen sprednji del, kjer zdaj ob prižganih lučeh v belem sveti tudi znak znamke, povezan je v linijo z žarometi. Luči sicer svetijo res dobro, ponoči se ugodno prilagajajo oziroma se zasenčene v hipu spremenijo v dolge in po potrebi nazaj.

Opel astra je nekakšna avtomobilska klasika. Tako navzven kot v kabini, kjer glede na to, kar danes ponujajo v avtomobilih, lahko rečemo, da je digitalnost pametno zelo omejena, tak kot bi morala biti morda družbena omrežja ... Imate sredinski zaslon, na katerem se sicer marsikaj lahko opravi na dotik, a klimatsko napravo in jakost avdiosistema nastavljate z dobrimi starimi tipkami oziroma koleščki. Pametni telefon se lepo prezrcali, čeprav bi bilo le dobro, da bi se ga dalo polniti brezstično, pa gre pri tej opremi le s kablom.

Nekaj stikal je na volanu, ki je razmeroma velik. S priročnim stikalom upravljamo tudi samodejni menjalnik, za vozne programe imamo tipke, ki bi bile po mojem mnenju lahko malce večje, predvsem pa moramo pri nastavljanju voznega programa, če izberemo ekonomičnega, to po vsakem zagonu ponoviti. Pogrešam še funkcijo auto hold, ki pri tekmecih avto po zaustavitvi samodejno drži na mestu in ni treba stiskati zavornega pedala. Zelo priročno je urejena sredinska konzola, ki se enostavno odpre, ko je zaprta, na njej lepo počiva voznikova desna roka.

Sedi se v astri spredaj zelo dobro, tudi zadaj je kar nekaj prostora, a bolj za dva potnika. Prostoren je karavanski prtljažnik, ki ima pravšnjo prilagodljivost, saj se druga klop podre v razmerju 40/20/40, ko jo povsem podrete, lahko prtljažni rolo spravite v dvojno dno.

Astra se pelje lepo, občutek za volanom je pristen, veliko bolj kot v večini modelov SUV. Tudi podvozju lahko le prikimam, morda je celo malce bolj udobno kot prej, ampak v dobrem smislu, lega na cesti na trpi, avtomobil je v ovinkih miren, brez nagibanja.

Nato smo še pri zadnjem poglavju klasike, pogonu. Dizelski agregat ni nov, ge za 1,5-litrski štirivaljni motor. Takoj je treba reči, da kar zmoti, ko se ob zagonu malo strese in ropoče pri počasni vožnji. Ko gremo nekoliko hitreje, to bolj ali manj izzveni. Potem je vse skupaj zelo mirno, štirivaljnik z močjo 96 kW (130 KM) je dovolj zmogljiv, odlično pa za prenos na sprednji kolesi skrbi osemstopenjski samodejni menjalnik s pretvornikom navora. Doseg je ob 52-litrski posodi gorivi več kot zajeten. S porabo pogonski sklop namreč ne razočara: po mestu je v vročih poletnih dneh trošil dobrih šest litrov na sto kilometrov, na avtocesti ob zmerni vožnji pa tudi le štiri litre. Mora že biti varčen, saj dizelsko gorivo danes ni prav poceni …