»Leta 1967, ko smo v Gradcu odprli Kočevarsko spominsko središče, se nas je tu zbralo okoli 2500 Kočevarjev. Danes, vidite, nas je na ta dogodek, ki je osrednji dogodek v letu, prišlo še sto deset,« pravi Renate Fimbinger, predsednica Društva Kočevarjev iz Gradca. A takoj doda: »Smo pa še vedno aktivni.« Gospa, predstavnica pozne srednje generacije, se samo po pripovedovanju očeta in drugih spominja, kako so kočevski Nemci nekoč živeli na Kočevskem: »Ponosni smo na našo tradicijo.«
Za preselitev sta se dogovorili nacistična Nemčija in fašistična Italija, ki sta okupirali Slovenijo.
Je premlada, da bi se spominjala življenja na Kočevskem in množične izselitve te nemško govoreče skupnosti, ki je s Kočevske, kjer so živeli 600 let, odšla v začetku druge svetovne vojne. Pozimi leta 1941 in 1942 se je okoli 12.000 Kočevarjev oziroma 97 odstotkov prebivalstva, torej tako rekoč celotna nemško govoreča skupnost, izselila.
»Kočevarji, ki so po vojni ostali v Gradcu in okolici, so želeli ohraniti kočevarsko tradicijo, zato so leta 1963 ustanovili društvo, ki je želelo postaviti spominski center,« je razložila Renate. V štirih letih so samo iz prispevkov Kočevarjev zgradili zelo prijetno cerkev, posvečeno Mariji Zavetnici, ki ima v prvi kleti kočevarski muzej, pod njim pa sta dve sobi, opremljeni tako, kot so bile nekoč opremljene kočevarske hiše.
»Še vedno smo aktivni,« pravi Renate Fimbinger, predsednica društva Kočevarjev iz Gradca.
Johan Sbaschnigg ima korenine v Grčaricah.
Kočevska namreč nikoli ni bila najbolj prijazna do svojih prebivalcev, saj je zemlja skopa, doba vegetacije pa kratka. Tega se je že v preteklosti zavedala oblast: že nemški cesar Friderik III. je leta 1492 izdal krošnjarski patent, posebno dovoljenje, s katerim so lahko kmetje na Kočevskem in Ribniškem prosto trgovali in prodajali domače izdelke brez plačila davkov. Kočevarji in Ribničani so zaradi preživetja postali potujoči trgovci in ribniška suha roba živi še danes, po 534 letih.
Gorele so hiše
Dvaindevetdesetletni Johann Rom je imel sedem let, ko so se Kočevarji izselili. »Živeli smo v Starem Logu,« se spominja zgodnjega otroštva: »Imel sem krasno otroštvo, kot ga ima lahko otrok na vasi.« Izselitve se spominja s trpkim priokusom, saj so Kočevarje naselili na območje Obsotelja in Posavja, kjer so prej izselili okoli 37.000 Slovencev. Za preselitev sta se dogovorili nacistična Nemčija in fašistična Italija, ki sta okupirali Slovenijo – poleg Madžarske in Neodvisne države Hrvaške –, saj je jug Slovenije, kjer so živeli Kočevarji, okupirala Italija. S selitvijo pa naj bi se »vrnili v rajh.«
Vsakoletne maše se je udeležilo nekaj več kot sto ljudi.
Johann Rom ve, da imajo danes mladi druge interese kot ukvarjanje z zgodovino.
Njegov oče je med vojno še vedno hodil nazaj domov v Stari Log. »Tam je imel prijatelje. Ljudje so ga spraševali, kdaj bomo prišli nazaj oziroma ali se bomo po koncu vojne vrnili,« pravi Johann Rom, ki je še danes v stikih z ljudmi iz Starega Loga. Ob koncu vojne Kočevarji niso mogli ostati na območju, kamor so jih preselili, ker so vedeli, da se bodo vrnili izseljeni lastniki. Domov, na Kočevsko, se pa niso mogli vrniti, ker so vse premoženje prodali italijanski družbi Emona. Prepuščeni so bili samim sebi. Zapustili so Obsotelje in Posavje ter šli čez mejo. Johann Rom se spominja, da je bil v povojnem času, ko je bil vajenec, tudi lačen: »Zato sem se izučil za mlinarskega mojstra.«
Po vojni nas, Kočevarjev, ni nihče preganjal, je pa bilo vsem popolnoma vseeno, kaj se z nami dogaja.
Devetinosemdesetletna Marija Drofenik Kump, ki je bila najstarejša udeleženka srečanja in govori odlično slovenščino, se ne želi spominjati vojne.»Kakšno razočaranje so doživeli Kočevarji, ko so prišli na območje, kamor so jih naselili,« pravi sogovornica, ki se je šolala v Sloveniji.
Belolasa gospa Marija, ki ni želela povedati priimka in se tudi ni želela fotografirati, se je spomnila, kako so po vojni prišli do Gradca: »Tu so nam vzeli vse, tudi vse papirje.« Ostala je sama, ker se je družina razdelila, in vse do 20. leta je imela status tujke. »Tudi za jesti nismo imeli. Po vojni nas, Kočevarjev, ni nihče preganjal, je pa bilo vsem popolnoma vseeno, kaj se z nami dogaja,« se spomni povojnega časa. Nikoli ni nikomur razlagala, da je Kočevarka, in večina tega niti ne ve. Potem je pred kakšnimi sedmimi, osmimi leti o tem začela pripovedovati prijatelju, s katerim poje na koru, in pridružila se je društvu.
»Mi smo živeli v Grčaricah, oče je bil kovač in kmet,« se svojega otroštva slabo spominja 89-letni Johann Sbaschnigg. Potem ko so jih preselili, so se bali napada partizanov, a so jih ti pustili pri miru. »Ko pa je bilo konec vojne, smo naložili voz in šli. Potrebovali smo celo noč, da smo šli preko mosta,« pravi Johann Sbaschnigg: »Spomnim se, da so gorele hiše, da so bile ob cesti reči, ki so jih odvrgli ljudje, in naokoli so ležali mrtvi konji. Ko se je zaslišalo streljanje, smo se skrili pod voz ...«
V muzeju imajo razstavljeno tudi kočevarsko nošo.
Izbe v kočevarskih domovih so bile take kot v slovenskih: v njih je kraljevala velika krušna peč.
Johann Rom je še razložil, da so bili Kočevarji pridni in verni ljudje: »To pa danes ni več pomembna vrednota.« Kočevarska skupnost je danes vse manjša in vprašanje je, koliko časa bo društvo še živelo, razmišlja: »Mladi imajo različne druge interese.«
