Leto po smrti papež Frančišek skoraj pozabljen

Jorge Mario Bergoglio je za vatikanskim obzidjem kot rimski škof služil ducat let. Kar precej drugačen je bil od predhodnikov. V rimski kuriji mu niso odpustili, da je vnašal reforme, s katerimi je nedotakljivim prelatom pristrigel krila in poskušal pridobiti nazaj vsaj nekaj malega od nekoč tako opevane papeške vsemogočnosti in nezmotljivosti. V enem samem letu, 8. maja bo minilo prvo leto pontifikata Leona XIV., je za vatikanskim obzidjem že na prvi pogled marsikaj drugače. Dom svete Marte ni več papeško domovanje, kakor je bil v Frančiškovem času, naslednik se je vrnil v apostolsko palačo, tam so zanj popolnoma prenovili stare papeške sobane. Tudi poletna rezidenca v Castelgandolfu je spet palača za papeževo preživljanje prostega časa, konce tedna in poletne počitnice, ni več turistična točka za romarje.

Papeška oblačila so spet bleščeče gosposka, tudi druge stare navade so se vrnile v dobršni meri. Zdi se, da je kar malo bolj mirno kot v Frančiškovih časih, ko je opazen del najvišjega klera kazal odkrito nasprotovanje, včasih celo sovražnost, do vrhovnega poglavarja Katoliške cerkve. V javnost zadnje leto pricurlja precej manj novic o sporih na najvišji ravni, ki so bili v obdobju Benedikta XVI. in Frančiška na dnevnem redu. Ratzinger je celo odstopil, ko je uvidel, da ne obvlada več pohlepnega klera rimske kurije. Takrat so nespretno ponujali razlago, da je odšel zaradi slabega zdravja in starosti, izkazalo pa se je, da je potem kot tako imenovani zaslužni papež preživel večji del obdobja svojega naslednika.

Trda dnevna politika

Papež Frančišek je leto po smrti že opazno potisnjen v zgodovino in v nekaterih stvareh skoraj tudi v pozabo. Ves vatikanski ustroj se trudi, da bi njegova prizadevanja za očiščenje institucije čim prej pozabili. Nekaj podobnega se je dogajalo, ko je v Rim iz Krakova prišel Karol Wojtyla, ki je precej hitro dosegel, da je drugi vatikanski koncil, zgodovinsko delo njegovih dveh predhodnikov, Janeza XXIII. in Pavla VI., neopazno romal na obrobje.

Novi papež Leon XIV. se ne zdi zadrt konservativec, ki bi radiral Frančiškove dosežke in prizadevanja, jasno pa je, da poskuša pomiriti stanje duha v svoji ustanovi. Komaj opazno za širšo javnost je zamenjal že skoraj vse kadre, ki jih je imenoval predhodnik, čeravno novih reformnih struktur, ki jih je uvedel Bergoglio, vsaj formalno ne podira. Prav Frančišek ga je iz Peruja pripeljal v Rim, postavil ga je na izredno tehten in zahteven položaj odgovornega za vse škofe cerkvenega kraljestva. Vsakogar posebej pozna med škofi in jih, tako se vsaj zdi, tudi obvlada. Za Leona XIV. velja, da izganja trdo dnevno politiko in hudo neprimerne ideološke spopade iz apostolske palače, hkrati pa v mednarodnih zadevah stopa na svetovni oder kot akter prve kategorije. Pri tem mu pomagajo mednarodne razmere, predvsem dejstvo, da si ga hoče podrediti ameriški predsednik Donald Trump, ki bi morda znal utišati in si pokoriti marsikoga izmed prejšnjih papežev, Američana Prevosta pa ne zmore.