Ljubimec iz postelje naravnost v ječo

Leta 1755 se je svobodni in ugledni Benečan Casanova (1725–1798) podal prek znamenitega Mostu vzdihljajev iz Doževe palače v zloglasni zapor Beneške republike. Tega vročega poletja je dobesedno stopil iz pregrete postelje v pekel ječe. Kljub temu da je sam zapisal drugače, še danes velja, da so ga tja spravili prevarani možje beneških dam, upniki in nevoščljivci, v resnici pa je bila kriva norčava pesem, zabavljivi sonet, kakršne je pisal tudi naš Prešeren. V poletni vročini in zimskem mrazu je v temnici ždel 15 mesecev, potem je njemu in sojetniku uspel spektakularni, danes bi rekli filmski pobeg v avstrijski Trst, kjer je prevajal Homerja, pisal, pil refošk oziroma teran in menda stopil tudi v Istro. Morda bo še Giacomo kdaj jabolko spora med nami in brati Hrvati.

Kot sovražnik domovine

Biriči, v akciji jih je sodelovalo vsaj 40, so slovitega ljubimca Giacoma Girolama obiskali torej pred 260 leti v zgodnjih jutranjih urah 26. julija, izvršili so hitri nalog beneške inkvizicije, skoraj dvometrskega možaka prijeli in ga odvedli v Doževo palačo. Že v ječi je začel pisati znamenite pustolovsko-ljubezenske spomine in v Zgodovini mojega bega iz ječe Beneške republike, ki jim pravijo svinčene, podrobno opisal trpljenje in pobeg. Ko so ga spravili v Piombo (tako so ječi pravili Benečani), je nadnaravni lepotec, mojster ljubezenskih tehnik štel 30 pomladi, že poletje prej pa so se začele spletke proti osvajalcu, ki je zmedel in položil sleherno žensko, lepo, grdo, staro, mlado, revno ali bogato. Inkvizicija je nanj spustila ovaduha Giambattista Manuzzija, ki je Casanovo leto dni opazoval in zasledoval ter pisal podrobna poročila.

Da je imel veliko sovražnikov, je bilo znano, a so dolgo verjeli, da ga je v ječo brez vrnitve, kot so ji rekli, ker od tam ni nihče pobegnil, pripeljalo ljubimkanje z mladoletno C. C. iz ugledne beneške družine ali/in razmerje z redovnico M. M. Seveda so mu pritaknili še druge grehe, predvsem pohujšljive spise, pa potvarjanje biografskih podatkov in izvora, stike s sumljivimi ljudmi iz tujine, članstvo v prostozidarski loži, dolgove, zapravljanje, življenje na veliki nogi. Ja, kaj hočemo, galantna doba je bila precej podobna naši.

Redovnik, izumitelj in filozof

V Benetkah operni pevki rojeni Giacomo je bil »izučen« pomožni duhovnik pa goslač, pisar in pisec, tajnik, gledališčnik, izumitelj in vsekakor filozof. Šest podrobnih poročil je o tem vrlem možu, ki so ga ženske tako oboževale in častile, ker jim je znal prisluhniti in jim vsaj za kakšno noč dal vedeti, da so res nekaj posebnega, zložil vrli Manuzzi, v njih je zbral vse velike in male prekrške med novembrom 1754 in julijem 1755. Oblasti je špecal: »Nikoli mu ne manjka denarja, goljufa pri kartah, sili pod krila!« A je ostal najhujši greh pesem, v kateri se vrli Casanova obrega ob duhovščino, norčuje iz matere cerkve, ki ga je hranila. Od 20. julija je sveta inkvizicija proučevala obremenilno gradivo, štiri dni pozneje so ga dali privesti, dva dni zatem je policijski šef Matteo Varutti operacijo končal.

Krožijo neverjetne številke, da je osrečil najmanj tisoč žensk, sam je skromno priznal le kakšnih 200 zvez. Zaprt in ponižan je od prvega dne mislil le na pobeg. Dva poskusa sta spodletela, v dolgi zimi je potem že mislil, da je po njem. Nadstandardi ljubimec je bil slabega zdravja, pestila ga je vročica, tresla mrzlica, skratka, komaj je preživel. Uspelo mu je podkupiti paznike, iz koščka kovine je oblikoval dletasto konico, z njo se je prekopal skozi steno in strop. Početje je bilo mukotrpno, na robu obupa – v eni noči je izkopal par centimetrov veliko luknjo pod pogradom. Dan za dnem, noč za nočjo.

V brk ječarjem

Za dan mrtvih leta 1756 sta bila s sojetnikom Marinom Balbijem tik pred ciljem; skozi odprtino sta splezala na streho, nato skozi okno v drug del stavbe, da bi končno odkorakala na svobodo skozi glavni vhod, ki so jima ga odprle doževe straže. Z Obale sužnjev, kot se imenuje nabrežje od Markovega trga do Arzenala in Vrtov, sta z gondolo odveslala proti Mestram, od tam se je Casanova najprej podal v Trst, pozneje pa prek Bolzana ter Tridenta v München in končno Pariz. Plavajoče mesto, ki ga je veliko pozneje menda še videl, je na njegov nesramni pobeg odgovorilo z izgonom. In šele takrat se je začelo njegovo veliko, fantastično življenje Benečana.

V svetu se je družil s kralji, filozofi in učenjaki. Med drugim je ustanovil francosko državno loterijo, prepotoval pol Evrope, se zadolževal, jemal in uporabljal. V Ženevi je diskutiral z Voltairom, v Berlinu navdušil cesarja Friderika Velikega, v Moskvi Katarini Veliki sestavil koledar. Evropska misija je trajala tri desetletja, takrat še neskončno dolga doba. A se je tudi vrli Casanova utrudil v puhlem svetu, mir je našel na imperialnem Dunaju, grof Jožef von Waldstein mu je na gradu v češkem Duchovu ponudil mesto bibliotekarja. Tam se je Casanova sklanjal nad svojimi zapiski in napisal nekaj deset zvezkov spominov. Že zdavnaj je postal zagrenjen starec: lepota je propadla, sključen za pisalnim pultom je ob norčijah služinčadi trmasto vztrajno delil nauke in pisal spomine velikega moža. Prevedli so jih v 18 jezikov, potem so tonili v pozabo, da bi veliko pozneje dragoceno branje spet oživili. Umrl je tik pred iztekom stoletja, 4. junija 1798, star 73 let. Izdal ga je privesek tako dragocenega telesnega instrumenta, odpovedala sta prostata in mehur.