Madžarski spomin na Harryja Houdinija

BUDIMPEŠTA – Devetdeset let po njegovi smrti so skrivnosti slovitega iluzionista Harryja Houdinija zdaj na ogled vsakomur, ki obišče njegov muzej v madžarski prestolnici, kjer se je kot Erik Weisz rodil leta 1874. Houdinijeva hiša, kakor se imenuje ustanova, stoji blizu Budimskega gradu, ene najbolj priljubljenih turističnih točk v Budimpešti, in obiskovalcu daje vpogled v Houdinijevo delo in trike.

Poklon iluzionistu

Med bleščečimi svečniki in starinskim pohištvom v rdečih sobah so na ogled lisice in ključavnice, ki jih je slavni čarodej uporabljal na svojih nastopih. Obiskovalci si lahko pobliže ogledajo tudi predmete iz nedavno posnete miniserije Houdini z oskarjevcem Adrienom Brodyjem v glavni vlogi, kot je skrinja za žaganje žensk, postavljen pa je tudi oder, na katerem lahko nadobudni čarodeji pokažejo svoje znanje gledalcem.

»Čutil sem se poklicanega, da se poklonim Houdiniju,« je novinarjem tiskovne agencije AFP povedal lastnik muzeja in iluzionist David Merlini, ki je vse življenje zbiral predmete, povezane z njegovim velikim vzornikom. »Vsi smo houdiniji. Vsakdo ima skrito željo, da bi včasih pobegnil iz določene situacije in odšel nekam drugam,« je prepričan Merlini.

Pred dnevi je muzej predstavil nov razstavni predmet: sveto pismo, ki je bilo nekoč last Harryja Houdinija. Biblijo, v katero se je podpisal kot 19-letnik, je muzeju osebno izročila dosedanja lastnica, newyorška jazz in blues pevka Tara O'Grady, katere družina je knjigo imela od 70. let prejšnjega stoletja.

»Prijatelji mi pravijo, da zapravim preveč denarja za tovrstne predmete, jaz pa jih vprašam, kaj ima dandanes neko resnično vrednost. Nepremičnine? Diamanti ali dober avto? Mislim, da tisto, kar te osrečuje,« pravi David Merlini. Madžarsko-italijanski iluzionist se je, podobno kot njegov vzornik, pogosto spravljal v težave in iz njih pred občinstvom, ko je bežal iz ledu, betona ali gorečih avtomobilov, leta 2014 pa je bil tudi Brodyjev osebni svetovalec pri produkciji miniserije o Houdinijevem življenju, ki so jo snemali v Budimpešti.

Skoraj pozabljen

Merlinija je vedno motilo, da Madžarska ni nikoli javno priznavala Houdinija, kljub njegovim madžarskim koreninam: »Nikoli nisem razumel, zakaj umetnik takšnega kalibra ni omenjen niti s tablico na domači ulici.« Da bi to popravil, se je odločil svojo zasebno zbirko pokazati javnosti. Muzej ima tudi lastnega raziskovalca, ki preiskuje družinsko zgodovino v Budimpešti, preden so se leta 1878 izselili v ZDA.

Erik Weisz je bil star le štiri leta, ko se je s starši preselil v Wisconsin. Že kot mulec je začel nastopati v cirkusu, ime Houdini (v čast francoskemu čarodeju Jeanu Eugenu Robertu Houdinu) pa si je nadel v poznih najstniških letih. Zaslovel in obogatel je s spektakularnimi osvoboditvami iz lisic, prisilnih jopičev, zakopanih krst in cistern z vodo. In čeprav je redno gostoval po Evropi, se v Budimpešto ni več vrnil. Madžarska je bila zanj nekaj temnega, pravi Merlini. »Houdini ni bil ponosen na svoj madžarski izvor, ker je bil v ZDA le reven judovski priseljenec iz Evrope. A mi poskušamo ohraniti legendo.«