Radoboj, ugnezden med slikovite griče hrvaškega Zagorja, je kotiček sveta, ki obiskovalca najprej nagovori s tišino in mirom svojih gozdov. Čas tam teče res počasi. Ko izkusite tako imenovano gozdno kopel, se skorajda ustavi. Skok milijone let nazaj pa razkrije še marsikatero zanimivost, ki jo skriva dno starodavnega Panonskega morja.
Ko je tam pred davnimi leti še živelo rudarstvo, mimogrede, mnogo znanja so jim prinesli naši idrijski rudarji, je bilo območje precej živahnejše. V Radoboju z okolico je živelo kakšnih 15.000 ljudi, danes pa je to mirno podeželje z okoli 3000 dušami. Na prvi pogled bi rekli, da prav v ničemer ne izstopa, a ko se poglobite v današnjo zgodbo mesteca, je upravičena trditev, da je župan Anđelko Topolovec s svojo ekipo Radoboj dvignil v eno najnaprednejših in najuspešnejših manjših občin na Hrvaškem. Zlasti so ponosni, tako župan, da je duh solidarnosti in medsebojne pomoči v občini zelo močan. »Začne se že s tem, da za otroke tu ni glavno, da buljijo v telefon, ampak uživajo otroštvo, kot smo ga mi,« poudari.

Župan Anđelko Topolovec je s svojo ekipo Radoboj dvignil na povsem drug nivo.
Ob sedežu občine se vrnete tja do 14 milijonov let v preteklost, ko je območje prekrivalo morje. Fosili rib, školjk, cimetovca, vinske trte, raznih muh in mušic, našli so celo sledove palm in avokada, niso vse, kar fascinira, pravzaprav šokira. Od tam izvira tudi prvi uradno zaznamovani padec meteorita v zgodovini, ki so ga potrdili uradni zapisniki in številne priče. Do takrat so znanstveniki verjeli, da kamni ne morejo pasti z neba, ta dogodek pa je dokazal nasprotno. Iz prostranega vesolja je z veliko hitrostjo ob tla trčil 19. maja 1751 ob 18. uri v vasi Hrašćina. Ta dragoceni primerek je po navodilih cesarice Marije Terezije mesto našel na dunajskem dvoru, danes pa ga hranijo v naravoslovnem muzeju na Dunaju.
Če je meteorit pridrvel z nadzvočno brzino, pa je glede hitrosti ravno obratno potovanje po gozdni kopeli, kjer se umirite in vsaj za hip pobegnete daleč stran od ponorelega in digitalnega sveta. Ob vstopu v gozd veljajo posebna pravila: tišina je obvezna, mobilni telefoni utihnejo, vse skrbi in vsakodnevni stres udeleženci simbolično prelijejo v kamen, list ali vejico ter jih pustijo za seboj.

Ob občinski stavbi imajo tudi muzej in interpretacijski center.
Na kratek sprehod smo se podali pod vodstvom psihologinje in certificirane vodnice Danijele Medaković. Kratek le po dolžini, po času gotovo ne. Prav polžje premikanje, kar je glavna poanta sprehoda po gozdu, je morda, na to nas je Danijela še posebej opozorila, lahko od začetka za marsikoga moteče. »To ni klasičen pohod, na katerem hitimo skozi gozd, ampak je bistvo, da počasi vdihujemo in izdihujemo zrak ter opazimo stvari, ki jih običajno ne. Tako se čutila izostrijo, začneš znova opažati teksturo lubja, poslušati petje ptic in vonjati zemljo, kar dokazano zmanjšuje stres in izboljšuje razpoloženje,« je pot opisala Danijela Medaković. Po dobri uri in pol, ko smo prestopicali le kakšnih 500 metrov razdalje, se je res izkazalo, da ne gre za običajen pohod, temveč izjemno počasno in premišljeno potopitev v okolje.
Na pobočju Strahinjčice, kjer je ena od poti gozdne kopeli, raste več kot 30 vrst divjih orhidej, ki bodo v vsej mogočnosti zacvetele v prihodnjih dneh. V začetku maja je obisk Radoboja še zanimivejši in barvitejši.

Znameniti štruklji nekoliko drugače – v juhi
Že prej omenjeni fosil vinske trte da vedeti, da je Radoboj tudi vinorodna regija. A se zaradi razgibanega terena, ki je težko za obdelavo, območja vinogradov žal vse bolj krčijo. Vse pa le ni tako črno, saj se iz leta v leto zvišuje kakovost teh. Zlasti se trudijo oživiti staro sorto belina, ki velja za neposredno gensko prednico mnogih plemenitih evropskih vin, pojasni enologinja Jasminka Šaško. Brbončic na onih koncih ne boste razvajali zgolj z žlahtno kapljico, brez legendarnih zagorskih štrukljev pač ne gre. Znamenite dobrote s skuto vam ne postrežejo le iz pečice, ampak celo v juhi.