Muzej ogabne hrane: gnus je pogosto stvar navade

Medtem ko so za nekatere nepredstavljive, so za druge del tradicije in lokalne identitete. Sir, poln živih ličink, fermentirani sled z izrazitim vonjem ali krvava klobasa so le nekatere od jedi, ki po vsej Evropi sprožajo različne odzive. Prav takšne gastronomske posebnosti so predstavljene v Muzeju ogabne hrane (Disgusting Food Museum) v Berlinu, ki želi z več kot 100 nenavadnimi živili z vsega sveta pokazati, da je občutek gnusa do hrane posledica predvsem kulture, navad in razvoja družbe. »Gnus je nekaj, kar vsi čutimo, vendar ni univerzalen. Močno ga izoblikuje kultura, pa tudi evolucija,« je pojasnila direktorica muzeja Alexandra Bernsteiner.

Cilj muzeja ni šokirati obiskovalcev, temveč jih spodbuditi, da premislijo o lastnih prehranskih navadah in bolje razumejo navade drugih, piše Euronews. Na občutek gnusa najpogosteje vplivajo vonj, videz, tekstura ali način, kako je bilo določeno živilo proizvedeno. A to, kar je v eni državi vsakdanji obrok ali celo nacionalni ponos, lahko drugje povzroči nejevero. V muzeju poudarjajo, da hrana ni zgolj vprašanje okusa, temveč tudi identitete, tradicije in pripadnosti določeni kulturi. Med nenavadnimi nemškimi specialitetami je Milbenkäse, sir, ki zori s pomočjo sirovih pršic. Njihovi iztrebki med zorenjem ustvarjajo značilen okus in aromo, kar se mnogim zdi precej odbijajoče, vendar v nekaterih delih Nemčije velja za pravo delikateso.

Tu je tudi Saumagen, tradicionalna jed iz Pfalza, ki jo pripravljajo iz mesa, krompirja in začimb ter kuhajo v svinjskem želodcu. Ljubitelji trdijo, da je to vrhunska specialiteta, medtem ko mnoge odbije že sam način priprave, poroča portal N1.hr. Verjetno najznamenitejša »odbijajoča« delikatesa prihaja s Sardinije. Casu marzu je ovčji sir, v katerem namenoma pustijo ličinke muh, da bi dodatno fermentiral. Pogosto ga jedo skupaj z živimi ličinkami, prav zaradi tega je v večjem delu Evropske unije prepovedan v redni prodaji. Kljub temu na Sardiniji še vedno velja za del gastronomske dediščine. Na jugu Italije so priljubljeni sveži morski ježki, ki jih jedo surove, neposredno iz oklepa. Njihov intenzivni okus po morju je za mnoge pravi izziv.

Švedski surströmming, torej fermentirani sled, je znan po tako močnem vonju, da se odpiranje pločevinke pogosto šteje za nekakšen preizkus poguma. Čeprav ga Švedi tradicionalno jedo s kruhom, krompirjem in čebulo, v mnogih državah velja za eno najbolj neprijetnih jedi na svetu. V berlinskem muzeju enkrat na mesec organizirajo odpiranje sveže pločevinke za najpogumnejše obiskovalce. Izjema ni niti Francija. Med jedmi, ki sprožajo različne odzive, izstopa andouillette, klobasa iz svinjskih črev in želodca, znana po izrazito intenzivnem vonju. Na Poljskem so to predvsem kaszanka, krvavica z ajdo ali ječmenom, ter czernina, juha iz račje krvi sladkasto-kislega okusa. Številnim tujcem se nenavadna zdi tudi żurek, juha iz fermentirane ržene moke z značilnim kiselkastim okusom.

Gnila jajca in pokakana kava FOTO: Disgustingfoodmuseum.com

Zunaj celinske Evrope med najbolj znanimi nenavadnimi jedmi izstopa islandski hákarl, fermentirano meso grenlandskega morskega psa, znanega po močnem vonju po amonijaku. V Aziji marsikoga zmede durian, sadje, znano kot kralj sadja, pa tudi po zelo intenzivnem vonju, ter smrdljivi tofu, fermentirana specialiteta, katere vonj mnogi komaj prenesejo, a jo oboževalci štejejo za pravo delikateso. Iz Muzeja ogabne hrane sporočajo, da je cilj razstave pokazati, kako se prehranske navade razlikujejo od kulture do kulture ter da lahko nekaj, kar danes nekomu deluje neužitno, jutri postane povsem običajno. Obiskovalci muzeja lahko poskusijo del razstavljenih živil, med drugim užitne žuželke, prav ta del pa vzbuja največ zanimanja. »Za nekoga je nekaj povsem nesprejemljivo, za drugega pa je to jed, ki jo jé vse življenje. Naše prehranske navade so veliko bolj odvisne od kulture, kot si mislimo,« so mnenje muzeja povzeli na portalu.

Sardinski sir z ličinkami FOTO: Disgustingfoodmuseum.com