Na Opičji gori ne glejte opicam v oči

Smučanje, pohodništvo, čudovita jezera, vse bolj priljubljeno (gorsko) kolesarjenje in na sploh aktivno preživljanje počitnic, vse to in še kaj je značilnost turistične ponudbe naših severnih sosedov. Kaj pa opice, ptice ujede, terme? No, ne gre prav za nobeno šalo. Vse to (in mnogo več) je le streljaj od slovenske meje – v Beljaku.

Ah, te izbirčne opice! 

Tisti, ki so se že kdaj odpravili denimo na smučanje na avstrijsko Koroško ali kam dlje na zahod države, so ob glavni prometnici na desni strani bržkone ugledali hrib, na katerem se bohoti grajska trdnjava. Navadno takšen pogled večine ne pritegne (razen če seveda niso posebni ljubitelji gradov), da bi zavili s poti, vendar sta tam vsaj dva razloga, da to storite.

Kakšnih 130 metrov nad Beljakom je grajska razvalina Landskron (grad Vajškra). Kdaj so ga zgradili, iz zgodovinskih virov ni mogoče natančno razbrati. Leta 1028 je grof Ozzi postal lastnik območja, v tistem času se je gradnja tudi začela. Skozi stoletja je bil večkrat izpostavljen ognjenim zubljem, po zadnjem požaru 1812. pa se je začelo njegovo propadanje. V 50. letih prejšnjega stoletja ga je prevzel nov lastnik in ga temeljito obnovil, tako da je zdaj namenjen turističnemu ogledu. Največja znamenitost je predstava ujed, ki obiskovalcem pobliže predstavi te čudovite živali in predvsem njihove sposobnosti. Ujede si je mogoče ogledati tudi v velikih kletkah, a kar je pomembno – niso jih ujeli v naravi, ampak so vse živali iz vzreje. Med 40-minutnim šovom lahko opazujete presunljive prelete, lov za mrhovino ter druge življenjske navade teh deloma tudi že ogroženih ptic. Če želite in če ni gneče po koncu šova, sokol ali orel pristaneta na vaši roki. Za otroke je to posebno doživetje.

Japonski makaki

Prosto se sprehajate v njihovem življenjskem okolju.

Le nekaj deset metrov višinske razlike nižje je še ena koroška znamenitost – Affenberg oziroma Opičja gora. Leta 1996 so v tamkajšnji gozd naselili prve japonske makake. Danes navihana druščina šteje kakšnih 180 opic, pred začetkom sprehoda po njihovem domovanju pa smo slišali nekaj osnovnih napotkov: ne buljite jim v oči, to lahko vzamejo kot poziv za napad. Hrani jih lahko izključno vodnik. Ne dotikajte se jih. In še nekaj drugih osnovnih pravil vedenja pojasnijo. Potem se lahko začne nepozabna dogodivščina.

Japonski makaki so prilagojeni zimskim razmeram, tako da bodo brez težav prebrodili mesece, ki prihajajo. V tamkajšnjem okolju jim kajpada k lagodnejšemu življenju pomagajo oskrbniki. »Damo jim več kot 200 kilogramov hrane, sadja in zelenjave, na dan,« je pojasnila vodnica Sonja. Na lastne oči pa smo se tudi prepričali, da se po izbirčnosti prav nič ne razlikujejo od človeške vrste, če je hrane dovolj. »Bučke, bljak. Jaz bi jabolko ali še raje banano,« bi lahko ubesedili obnašanje posameznih opic, ko jim je Sonja delila koščke hrane.

Zanimiv, zabaven in poučen potep po opičjem kraljestvu

Opice so med seboj zelo povezane in tesno sodelujejo, ko gre, denimo, za reševanje ugank, kako priti do hrane in podobno. Sicer pa naklonjenost in simpatije povsem odpadejo. »Ko ena pride do hrane, je nikakor ne bo delila. Glede tega so povsem egoistične,« smo izvedeli od vodnice.

Šov z ujedami je prava paša za oči.

In še ena zanimivost. Ko so pred časom zgradili velike škatle, namenjene testiranju njihovih sposobnosti logičnega razmišljanja in iskanja poti do hrane, se je le peščica izkazala z iznajdljivostjo. Le kakšnih 15 jih je pravilno povleklo vrv ali premaknilo katero drugo reč na napravi, da so prišle do hrane. Velika večina najpametnejših pa je bila ženskega spola ... 

Tudi središče mesta je vredno ogleda.

Nežnejši spol se je izkazal za pametnejšega.