Način papeževanja je bil precej drugačen od ustaljenih praks: kljuboval kritikam in pristopil k človeku

Od prvega nastopa po izvolitvi za papeža je Frančišek vedno znova poskrbel za presenečenja. Njegov način papeževanja je bil precej drugačen od ustaljenih praks. Predvsem je želel biti blizu ljudem, zato je iskal različne načine, da bi prišel z njimi v neposreden stik.

Zunaj strogih varnostnih pravil se je srečeval z ljudmi na trgu sv. Petra, telefoniral številnim osebam v stiski, odgovarjal na njihova pisma, se srečeval z ubogimi in odrinjenimi, praznoval veliki četrtek med zaporniki … Tudi na področju moralne teologije predstavljajo njegovi spisi in njegovi govori, predvsem pa njegova konkretna dejanja, preobrat znotraj moralnega učenja Katoliške cerkve. Večkrat je že kritiziral tradicionalno, kot jo sam imenuje »hladno pisarniško moralo«, ki se sklicuje zgolj na moralna pravila, pri tem pa spregleda potrebe konkretne osebe v določeni stiski.

Frančišek je želel predvsem poudariti temeljno krščansko resnico, da je Bog ljubezen in da nikoli ne obupa nad nikomer. Božje usmiljenje vsakemu človeku omogoča, da se lahko vedno vrne na pot življenja. Frančišek je poudarjal primat ljubezni nad vsemi drugimi zapovedmi in predpisi, zato Cerkev nikoli ne sme nikogar izključevati, ampak vsakemu omogočati stik z božjo ljubeznijo. Ni nehal ponavljati, da Bog ljubi vsakega in da mora biti tudi Cerkev odprta za vse. Brezpogojna ljubezen do vsakega ima prednost pred zahtevo po izpolnjevanju posameznih predpisov. Ko gre za odnos do ljudi, ki se počutijo izključene iz cerkvene skupnosti, kot so istospolno usmerjeni, ločeni in ponovno poročeni, in podobno. Poudarjal je še, da jih je naprej treba razumeti v njihovi situaciji. Treba jih je spremljati in jim nuditi osebno bližino.

Opiral na Jezusove besede

Pri tem se je papež opiral na Jezusove besede, da ni človek zaradi pravil, ampak so pravila zaradi človeka. S takim stališčem je papež Frančišek naletel na močno kritiko znotraj Cerkve, saj so mu mnogi očitali moralni relativizem in rušenje tradicionalnega katoliškega moralnega nauka. Taka kritika je neutemeljena. Izhaja iz nerazumevanja katoliškega nauka ter temeljnih evangeljskih izhodišč. Frančišek ni nikoli rušil tradicionalne katoliške morale, ampak zgolj tiste dele fasade, ki želijo zakriti krhko in načeto konstrukcijo celotne zgradbe. Prav tako se ni bal iskrenega pogleda v realno stanje v Cerkvi, priznaval je napake in grehe v sami strukturi Cerkve, kritiziral klerikalizem in željo po prikrivanju slabih dejanj. Želel si je novega načina vodenja, ki bi temeljilo na solidarnosti, na vključevanju in soodgovornosti laikov za skupno življenje v Cerkvi. Tako je v vatikanske strukture vodenja na čelo dikasterija (ministrstva) za redovnike postavil žensko. Prav tako je žensko imenoval za guvernatorko vatikanske mestne države. Šlo je za tektonske premike, ki nakazujejo še bolj radikalne spremembe v Katoliški cerkvi v prihodnje.

Ne pozabimo pa tudi na njegovo zavzemanje za družbeno pravičnost in enakost med ljudmi. Frančišek je kritiziral sebičnost in potrošniško miselnost bogatih držav in kristjane spominja, da smo posebej poklicani, da skrbimo za uboge. Naša skrb za uboge in odrinjene je pravzaprav merilo naše pobožnosti, našega odnosa z Bogom, je o moralnem pomenu pontifikata papeža Frančiška zapisal izr. prof. dr. Roman Globokar s teološke fakultete ljubljanske univerze.