Pesek Iraka in gore Afganistana so ameriško vojsko že zdavnaj opomnili na staro resnico: geografija odloča o izidu vojn. Danes se ta lekcija ponavlja v vodah ob Iranu. Čeprav Teheran razpolaga z impresivno orožarno balističnih projektilov in dronov, njegovo najmočnejše orožje ostaja Hormuška ožina. Ta ozki prehod je edina morska arterija za izvoz nafte in plina iz Kuvajta, Iraka, Katarja, Savdske Arabije in Združenih arabskih emiratov (ZAE). Na najožjem delu meri le 21 milj (okrog 33 km), tankerji pa morajo pluti skozi koridor, ki je v vsako smer širok le dve milji (okrog 3 km). Iranski generalmajor Mohammad Ali Jafari je že pred leti jasno začrtal strategijo: »Sovražnika bomo prisilili k spoznanju: ali bo Hormuška ožina odprta za vse – ali za nikogar.«
Narava prostora – plitvine, skriti zalivi in razčlenjena obala, ki spominja na norveške fjorde – je idealna za asimetrično vojskovanje. Iranska moč se skriva pod zemljo: na otoku Kešm so v predorih zgradili »mesto raket« s stotinami hitrih čolnov, pripravljenih na napad. Takšna geografija nevtralizira tehnološko nadmoč ZDA, saj visoka slanost morja pospešuje korozijo vojaških ladij, reakcijski čas ob napadu iz zasede pa je minimalen.
Ponoči zavrelo po celi regiji
Varnostne razmere so dosegle novo vrelišče v zadnjih 24 urah, ko so poročila o napadih prihajala iz skoraj vseh ključnih držav regije. Iran je izvedel simultan in masovni napad z droni in raketami, usmerjen proti energetski infrastrukturi in ameriškim oporiščem.
Kuvajt: Droni so zadeli naftno rafinerijo Mina Al-Amadi, kjer je izbruhnilo več požarov, del proizvodnje pa so morali ustaviti.
Združeni arabski emirati: Zračna obramba je prestregla projektile nad letalsko bazo Al-Zafra, kjer so stacionirane ameriške sile. Oblasti so aretirale tudi pet članov teroristične mreže, povezane s Hezbolahom.
Savdska Arabija in Bahrajn: Poročata o uničenju več brezpilotnih letalnikov, medtem ko je v Bahrajnu šrapnel zanetil požar v skladišču.
Hkrati se neposredni spopad med Iranom in Izraelom stopnjuje. Teheran je ponoči izstrelil rakete proti Jeruzalemu in Haifi, Izrael pa je odgovoril z novim valom napadov na »infrastrukturo terorističnega režima« v samem Teheranu. Od začetka te vojne 28. februarja je bilo v Iranu ubitih že več kot 3.000 ljudi.
Na ilustraciji je prikazan zemljevid Hormuške ožine. FOTO: Dado Ruvic Reuters
Odziv Izraela in vloga ZDA
Izraelski premier Benjamin Netanjahu je na izredni konferenci poudaril, da so iranske zmogljivosti »zdesetkane«. Po njegovih besedah ima Izrael tri cilje: uničenje jedrskega programa, eliminacijo balističnih raket in ustvarjanje pogojev, da Iranci sami prevzamejo usodo v svoje roke. »Spremenili bomo Bližnji vzhod, to vam obljubljam,« je dejal Netanjahu in izpostavil »neprekosljivo« sodelovanje s predsednikom Trumpom. Kljub tej retoriki je general Wesley Clark, nekdanji poveljnik zveze NATO, opozoril, da so Iranci trenutno v »brezizhodnem položaju«, vendar meni, da režim kljub šibkosti in pomanjkanju podpore lastnega ljudstva ne bo padel čez noč.
Na bencinskem servisu v Gvatemali 19. marca 2026 bencinski delavec čisti avtomobil, medtem ko so na tabli vidne nove cene goriva. Cene naftnih derivatov so tudi v Gvatemali strmo narasle zaradi vojne na Bližnjem vzhodu. FOTO: Johan Ordonez Afp
Zatrtje prometa skozi Hormuško ožino je svetovno gospodarstvo pahnilo v kaos. Ker skozi ožino potuje petina svetovne nafte in tretjina surovin za gnojila, so cene energentov in hrane poskočile. Nafta Brent je dosegla 115 dolarjev za sod, preden so se trgi nekoliko umirili ob novici, da bi ZDA lahko sprostile 140 milijonov sodov sankcionirane iranske nafte, ki je že na morju.
Evropska unija se sooča s spiralo cen, zato je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen napovedala nujne ukrepe:
- Državne pomoči proizvajalcem električne energije.
- Znižanje davkov na elektriko, da bi bili nižji od tistih za fosilna goriva.
- Pospešitev lokalne proizvodnje energije z nizkim ogljičnim odtisom.
Finančni trgi od Wall Streeta do Azije ostajajo v krču. Upadanje upanja na znižanje obrestnih mer in strah pred dolgotrajno inflacijo sta povzročila padec delniških indeksov. Kot kaže, bodo »Grenko morje« – kot so Perzijski zaliv imenovali že stari Asirci – še nekaj časa upravičevalo svoje ime.
