Največje letališče v Evropi bo istanbulsko

V večini današnjih slovenskih pokrajin so pred stoletji poznali krute turške vpade, nanje nas spominjajo ljudske pesmi, legende in obzidja, kot je tisto v Hrastovljah. Osmani so nam dali veliko koristnega, od medicine do matematike, manj znano je, da so nekoč rešili pomemben del antične zakladnice, stoletja so s prividi tisoč in ene noči vznemirjali in bogatili dobršen del sveta med staro celino in deželami vzhajajočega sonca. Dali so nam tako praktične reči, kot so arabske številke, zasedli pol Iberijskega polotoka, po padcu Bizanca še dobršen del Balkana, dvakrat so stali pred Dunajem. Pozneje jih najdemo med velikimi poraženci prve svetovne morije, po drugi svetovni vojni so v porajajočem se zahodnem gospodarskem čudežu kot gostujoči delavci ob Jugoslovanih preplavili večje dele evropskega zahoda. Danes jih tam živi več milijonov, njihov kulturno-civilizacijski vpliv na Evropo se povečuje, džamijo gradimo tudi v Ljubljani.

Kaj pa Brdavs in Martin?

Njihova zgodovinska prestolnica Istanbul, ki jo že mesece, celo leta pretresajo nemiri v bitki za ohranitev sekularne družbe, leži na sedmih gričih kot Lizbona in večni Rim. Usodo in zgodovino jim danes spet kroji skrajnež, premier Recep Tayyip Erdogan, ki se javno vse glasneje zavzema za božjo državo. Pred dnevi je zasebno obiskal Dunaj, v resnici je šlo pred avgustovskimi volitvami za jedko kampanjo med rojaki, ki jih poziva k nepokorščini in uporu proti institucijam in ustroju zahodnega sveta. Avstrijski Turki (med okoli 100.000 priseljenci je veliko Kurdov in opozicijskih skupin) so razgrabili sedem tisoč vstopnic, kakšnih 10.000 je nastop spremljalo pred eno večjih dunajskih dvoran. Štiriindvajsetega maja je imel podoben nastop že v nemškem Kölnu, pridigal je proti asimilaciji, zahteval izvajanje turške državnosti in islamskih vrednot ...

Turški premier je človek vizije in sna, podobno kot ruski kolega Vladimir Putin. Leta 1453 je padel Bizanc, ki nam ga je v romanu Pod svobodnim soncem imenitno pričaral Fran Saleški Finžgar. Verjetno pa niste vedeli, da se je takrat hotel iz Benetk v Carigrad zateči slavni Michelangelo – namesto papežem bi služil sultanu. V Brdavsovem mestu, ki ga je rešil Martin Krpan, pa so se lani spomnili zadnjega velikega turškega obleganja iz leta 1683. Hudobneži natolcujejo, da Turki podobno kot Nemci, s kapitalokracijo, ki jo prodajajo pod blagovno znamko zahodna demokracija, nadvse uspešno uresničujejo davne Sulejmanove sanje. Kako zamenljiv, prilagodljiv, raztegljiv in sprenevedajoč je postal ta naš svet. Levo prehaja v desno in desno se levi v levo. Pravijo še, da je vse ukrojeno po potrošniških željah in mentaliteti. A kot v Krpanovem času je ljudem ob misli na Brdavse nekoliko nelagodno …

Pa saj je članica Nata!

Turčija, ki je redna članica zavezništva Nato in zaradi delne zasedbe evropskega Cipra (pa naj to kdo razume!) še vedno v konfliktu z drugo članico zavezništva, sosedo Grčijo, si že desetletja prizadeva postati članica EU, kar upravičuje tudi z dejstvom, da majhen del turškega ozemlja leži v Evropi in da je z več milijoni rojakov v evropskih državah že zdavnaj del evropske identitete. Težnje so posebno močne, kar vodi nekdaj sekularno Turčijo Kemala Atatürka radikalni Recep Tayyip Erdogan. Čeprav je kanclerka Angela Merkel odločna nasprotnica turškega pristopa, se mora tudi Nemčija vse bolj ozirati na ekonomske razloge. Nekdaj revna in zaostala Turčija je ogromen trg, država, ki jo nedavna kriza ni prizadela, in dragocen kupec nemškega orožja. S Turki ni dobro zobati češenj, še manj se jim kaže hudo zameriti, saj so v globalnem merilu celo tekmec. V začetku junija je Erdogan položil temeljni kamen za gradnjo novega mega letališča blizu Istanbula. V svoji državi vse manj priljubljeni premier, ki prezira ženske in tepta človekove pravice, je zanosno vpil o simbolu in spomeniku zmage davnih predhodnikov, ki so vodili krvave in pravične vojne v južnem delu stare celine.

V zadnjih letih, ko je ta evropski jug zvijalo, so bili Turki priča razcvetu, kar seveda otežuje ravnanje močnih evropskih držav, saj je Turčija postala velik in pomemben partner. Po lanskem odprtju predora pod Bosporjem je gradnja naj letališča nov megalomanski projekt v nizu, ki obsega še tretji most čez Bospor. Bodoče največje evropsko letališče bo po številu letov in potnikov krepko preseglo London in Frankfurt, z več kot 150 milijonov potnikov na leto bi zlahka pospravilo še največje svetovno letališče v ameriški Atlanti. Istanbul, eno najslikovitejših velemest sveta, bo še postal največje vozlišče med Azijo, Evropo in Ameriko. Nared bo že ob koncu leta 2018: največji prvi del naj bi dokončali že leta 2017.

Še tretji most

Sedanje Atatürkovo letališče v evropskem delu sprejme na leto 37 milijonov ljudi, letališče na azijski strani pa še 13 milijonov potnikov. Novo letališče je v načrtih veljalo tri milijarde evrov, v resnici bo stalo kar okoli 22 milijard. Gradi ga konzorcij turških družb, vključuje še ekspanzijo nacionalne letalske družbe Turkish Airlines, ki je v 49-odstotni državni lasti in naglo povečuje svojo floto. Resda trenutno poseduje »le« 190 letal (Lufthansa več kot 700), a Turkish naglo raste, Nemci pa črtajo in združujejo ter varčujejo. Podobno kot pri gradnji predora in reorganizacijah starih predelov Istanbula se vlagatelji ne ozirajo na okolje. Za letališče s šestimi vzletno-pristajalnimi stezami bodo padli milijoni kubikov gozdov, izginilo na stotine starih vasi in tradicionalne krajine med Bosporjem in Črnim morjem. Ob letališču naj bi sčasoma zraslo novo mesto, ki so ga Turki prvotno načrtovali za letne olimpijske igre 2020, Istanbul se je ob Madridu in Tokiu uvrstil v finalni izbor in izgubil.

A Erdogan, ki se mu je prav v tem času že pošteno majal stolček, ima v rokavu še več adutov in presenečenj: prav vse naj bi uresničili do leta 2023, ko bodo Turki slavili stoletnico nove države. Med najbolj smele projekte sodi gradnja prekopa, ki naj bi potekal vzporedno z Bosporjem, načrtujejo še tretji most prek ožine, na drugem koncu države pa niz orjaških elektrarn in jezov v gorah, ki bi dodobra odrezali porečje zgodovinskih rek Jordana ter Tigrisa in Evfrata. A pred njim so avgustovske volitve …