Našli zakopano vikinško ladjo

Za vikinškega bojevnika je bila daleč največja čast umreti v boju; tedaj ga niso zakopali le z orožjem, nakitom in drugimi dragocenostmi, temveč tudi z ladjo, ki jo je seveda potreboval za pot k bogovom. Z ravne zemlje v mitološko rajsko dvorano Valhalo.

Zdaj pa je ladja znova na površju, konec lanskega leta so jo namreč izkopali norveški arheologi na otoku Edøya na zahodu države, blizu morske poti, ki je v preteklosti vodila do mesta Trondheim. Plovilo naj bi bilo staro več kot tisoč let, zato predvidevajo, da izhaja iz merovinškega obdobja med letoma 570 in 800 ali vikinškega, ki ga umeščajo med leti 800 in 1050, je pojasnil strokovnjak Knut Paasche. Ladjo so arheologi Norveškega inštituta za raziskave kulturne dediščine odkrili z georadarjem, ki zaznava predmete pod površjem zemlje. Najdba je bila zakopana v gomilnem grobišču s premerom 18 metrov, na kmetijskem zemljišču blizu srednjeveške cerkvice, prav na tem območju so se bile nekatere pomembne zgodovinske bitke, pojasnjujejo strokovnjaki. Območje je bogato arheološko najdišče, na bližnjem otoku Kuli so namreč že pred leti našli znameniti, več kot 900 let star kamen, znan kot Kulisteinen, na katerem je runski napis s prvo znano omembo dežele Norveške.

Gredelj plovila je dolg predvidoma 13 metrov, celotna ladja pa nekaj metrov več, ocenjujejo. Kako dobro je ohranjena, bodo ugotovili po izkopu, dokončna velikost pa bo pojasnila tudi vlogo in moč pokojnika. Večji ko sta bili ladja in gomila, pomembnejši je bil umrli, pojasnjujejo strokovnjaki. Znano je tudi, da so se Vikingi med drznimi plovbami na smrt bali, da bodo padli z roba zemlje, a so kljub temu pogumno vandrali po morju in osvajali nove dežele. Na Norveškem imajo le tri dobro ohranjene vikinške ladje, in sicer v muzeju v Oslu, nova najdba pa jim bo, upajo, razjasnila takratno ladjedelstvo, ki je bilo dolga stoletja neprekosljivo.