Nemški priseljenci v Bolgariji

Samooklicani šaman, ki je na bolniški postelji v viziji odkril zdravilne moči zelišč, nekdanji svetovalec računalniške družbe IBM, ki se je odpovedal dobro plačani službi, da bi lahko potoval po Afriki, in umetnik iz Luksemburga, ki se je izučil za vodovodarja. To so le trije izmed 22 Nemcev, ki so se naselili v zapuščeni bolgarski vasici Odrinci, nedaleč od meje z Grčijo, kjer zdaj živijo brez elektrike, a v družbi 230 ovac.

Pot v neznano

Maja letos so odpotovali v eno od odročnih vasic, od koder so prebivalci odšli boljšemu življenju naproti v premožnejše dele Evrope. V Odrincih je pred njihovim prihodom živelo le še pet domačinov. Mir in tišina pa sta še kako pogodu Stefanu Gumbrichu, nekdanjemu svetovalcu pri IBM, ki je leta 2013 dal odpoved in za seboj pustil tudi dekle. »Poskušam upočasniti svoje možgane, ki so doslej vedno divjali,« je povedal novinarjem, medtem ko je molzel ovco.

Skupina je nastala v Nemčiji, ko je 57-letni Jürgen Hummes iz Mönchengladbacha – nekdaj mizar in zdaj šaman – okoli sebe zbral podobno misleče ljudi, ki so k njemu hodili po zdravilna zelišča, minerale in duhovno svetovanje. Prodali so vse svoje premoženje, dali denar na kup in se za začetek naselili v nekdanjem hostlu v Schwarzwaldu, a se jim je življenje v Nemčiji še vedno zdelo preveč zadušljivo. Leta 2007 so se preselili v afriški Togo in zgradili bolnišnico, učili sirote in zdravili domačine. A tropske bolezni so bile preveč zanje, zato so iskali nov dom.

Hummes se je med meditiranjem ob zemljevidu na internetu odločil, da bi bili bolgarski Odrinci pravi kraj zanje. Skupina je kupila pol ducata starih domačij v vasici in se naselila vanje. »V vasi ni elektrike, in tako bo tudi ostalo,« zatrjuje 37-letna nekdanja medicinska sestra Nadine Mukherjee. »Želimo živeti čim bližje naravi.«

Za življenje je primerna le ena hiša, v katero so naselili mater z otrokom, preostali prebivajo v šotorih. Dan začno z meditacijo, vsak drugi dan spečejo kruh in kupujejo zelenjavo od lokalnih kmetov. V vročih avgustovskih dneh so obnavljali stare hiše, da bodo v njih lahko preživeli zimo. Načrtujejo tudi sobe za goste, pravi hlevček za ovce, sirarno in »hišo luči« za meditacijo. Člani skupine se učijo bolgarščine, domačini pa so jih toplo sprejeli. »Čudoviti ljudje so. Ne znajo bolgarsko, a so zelo prijazni,« je dejal 57-letni Vladimir Fajtalov, eden od redkih staroselcev.