Nemški strokovnjak svari: Rusija proti Evropi usmerja več kot 1500 jedrskih bojnih glav

Razprave o jedrski varnosti v Evropi so iz dneva v dan glasnejše. Nemški politolog Joachim Krause opozarja, da se varnostne razmere na celini slabšajo in da Evropa, zlasti Nemčija, na takšen scenarij ni dovolj pripravljena. Po njegovem mnenju se je dojemanje jedrske nevarnosti v zadnjih letih bistveno spremenilo, predvsem zaradi vojne v Ukrajini in sprememb v svetovnih razmerjih moči. Krause, upokojeni profesor mednarodne politike in nekdanji direktor Inštituta za varnostno politiko na Univerzi v Kielu, pravi, da je še pred nekaj leti menil, da je strah pred ruskim jedrskim napadom pretiran. Danes na razmere gleda drugače.

Svojo takratno oceno je izrekel v času predsedovanja Joeja Bidna, ko so Združene države septembra 2022 jasno sporočile, da bi uporaba jedrskega orožja proti Ukrajini prinesla nepredvidljive posledice. Krause pa dvomi, da bi Donald Trump v podobni situaciji reagiral enako. Po njegovem je evropska varnost tesno povezana z ameriškim jedrskim ščitom, zato vsako slabljenje tega zagotovila povečuje tveganje. Rusija po njegovih besedah jedrsko orožje uporablja tudi kot politično orodje. »Mislim, da v zahodni Evropi te grožnje ne jemljemo dovolj resno: Putin jedrsko orožje uporablja predvsem kot sredstvo za ohranjanje nadzora nad osvojenimi ozemlji. To ima učinek, saj evropski politiki zaradi tega postavljajo velike omejitve pri vojaški pomoči Ukrajini,« je dejal v pogovoru za nemški časnik Die Welt.

Pri tem opozarja na razmerje moči. Rusija ima več kot 1500 jedrskih bojnih glav, usmerjenih proti Evropi in Združenim državam. Ameriški arzenal je primerljive velikosti, medtem ko ima Evropa na voljo precej manj. Francija in Združeno kraljestvo skupaj razpolagata z nekoliko manj kot 400 jedrskimi bojnimi glavami, ki so namenjene predvsem obrambi teh dveh držav. Druge evropske države brez lastnega jedrskega orožja so zato v precej bolj ranljivem položaju. V tem kontekstu je veliko pozornosti vzbudil nedavni nastop francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki je omenil možnost tesnejšega sodelovanja z Nemčijo na področju evropske varnosti. Krause meni, da to kaže pripravljenost Francije, da z jedrskim odvračanjem pomaga tudi drugim evropskim državam. Vendar opozarja, da to še ne pomeni sistema, kakršnega Nato pozna pri skupnem jedrskem sodelovanju.

Simbolična fotografija FOTO: Gerasimov174 Getty Images

Poleg tega ni jasno, ali bi francoski parlament sploh podprl takšne načrte. Politična slika v Franciji je negotova. Krause opozarja tudi na možnost, da bi po predsedniških volitvah leta 2027 oblast prevzela stranka Rassemblement National, kar bi lahko spremenilo francoski pristop k jedrskemu odvračanju. Po njegovem Evropa za zdaj nima realne možnosti, da bi v kratkem času razvila lastno jedrsko orožje. Nemčija je zavezana mednarodnim sporazumom, ki ji prepovedujejo proizvodnjo ali posedovanje takšnega orožja. Poleg tega je po opustitvi jedrske energije izgubila pomemben del infrastrukture in strokovnega znanja.

Še pred nekaj desetletji je bilo drugače. Krause spominja, da je bila Nemčija do devetdesetih let tako imenovana latentna jedrska sila. To pomeni, da bi lahko v razmeroma kratkem času razvila jedrsko orožje, če bi se za to politično odločila. Danes po njegovem Nemčija svojo varnost lahko zagotavlja predvsem skozi zavezništva. Ključno ostaja ameriško varnostno jamstvo, pomembno pa je tudi sodelovanje z evropskima jedrskima silama, Francijo in Združenim kraljestvom.

Kitajska vsako leto bližje ameriškim zmogljivostim

Medtem se svetovni jedrski zemljevid spreminja še zaradi tretjega igralca, Kitajske. Krause opozarja, da Peking že nekaj let hitro širi svojo orožarno. Po njegovih ocenah Kitajska vsako leto izdela približno sto novih jedrskih bojnih glav in hkrati razvija nove nosilce, od balističnih raket do manevrirnih izstrelkov. Če se bo tak trend nadaljeval, bi lahko imela Kitajska do sredine tridesetih let jedrski arzenal, ki se po velikosti in zmogljivosti ne bo bistveno razlikoval od ruskega ali ameriškega. To bi lahko zamajalo ravnotežje, ki obstaja še od časa hladne vojne. 

Krause sicer ne pričakuje, da bi se svet vrnil v čase najhujše jedrske oboroževalne tekme. V petdesetih in šestdesetih letih sta ZDA in Sovjetska zveza proizvajali na deset tisoče bojnih glav. Danes sta njuni jedrski orožarni bistveno manjši. Na koncu opozarja še na težavo, ki jo vidi v evropski politični kulturi, predvsem v Nemčiji. Odpor do vsega, kar je povezano z jedrsko energijo in jedrskim orožjem, je po njegovem postal tako močan, da je država postopoma izgubila znanje in infrastrukturo na tem področju. »Naš jedrski ‘IQ’ je močno padel,« pravi Krause in dodaja, da je politika hkrati spregledala dejstvo, da se v Rusiji ponovno pojavlja resna jedrska grožnja.

Po njegovem bi morala Evropa zato precej bolj resno razmišljati o lastni varnosti, saj je trenutno v času, ko postajajo mednarodni odnosi vse bolj napeti in nepredvidljivi.