Neverjetno! Po 17 letih v invalidskem vozičku je Maša znova stopila na noge: »Najpomembnejše je, da ne odnehaš«

Pred sedemnajstimi leti je prometna nesreča za vedno spremenila življenje Maše Bulatović iz Splita. Po hudi poškodbi hrbtenjače je pristala na invalidskem vozičku, sledila so leta rehabilitacij, terapij in prilagajanja na življenje z invalidnostjo. Danes, pri 34 letih, je dosegla mejnik, o katerem je dolga leta lahko le sanjala – ponovno lahko stoji, naredila je tudi že prve korake, poroča 24 sata.

Maša je prva in za zdaj edina oseba na Hrvaškem, ki ji je bil stimulator hrbtenjače vstavljen na stroške javnega zdravstvenega sistema. Letos je zaradi nadaljnje rehabilitacije odpotovala tudi na Tajsko, kjer je opravila intenzivno programiranje naprave in specializirane terapije. A sama opozarja, da njene zgodbe ne gre razumeti kot čudežno ozdravitev. »Nisem shodila. Še vedno uporabljam pripomočke in potrebujem pomoč. Lahko pa naredim nekaj, česar prej nisem mogla,« poudarja.

Po 17 letih se je postavila na noge. FOTO: Osebni Arhiv

Prve spremembe je opazila že med terapijami. Po novih nastavitvah stimulatorja je pridobila boljši nadzor nad mišicami trupa in nog, povečal se je obseg gibanja, izboljšala pa se je tudi stabilnost telesa. Največje presenečenje je doživela med vajami stoje, ko so njena kolena prvič ostala stabilna tudi brez neposredne pomoči terapevtov. Danes lahko s pomočjo hodulje in opornic prehodi približno 50 metrov, kar je bistveno več kot pred terapijami. Pot sicer ostaja dolga in naporna, a napredek je očiten.

Letos je izgubila očeta 

Po njenih besedah pa največja korist stimulatorja ni povezana s hojo. Poškodbo hrbtenjače pogosto spremljajo močni krči in spazmi, ki lahko močno otežujejo vsakdanje življenje. Pri njej so se te težave občutno zmanjšale, pridobila pa je tudi večjo samostojnost pri vsakodnevnih opravilih. »Ljudje najprej pomislijo na hojo, vendar je kakovost življenja veliko več kot to. Pomembno je, da lahko bolje nadzoruješ svoje telo in si bolj samostojen,« pravi.

Ob rehabilitaciji je dokončala študij industrijskega inženirstva, se ukvarjala s športom in ostala aktivna v skupnosti invalidov. FOTO: Osebni Arhiv

Kljub poškodbi ni nikoli opustila fizioterapije. Ob rehabilitaciji je dokončala študij industrijskega inženirstva, se ukvarjala s športom in ostala aktivna v skupnosti invalidov. Prav vztrajnost, ki jo spremlja že od najstniških let, vidi kot enega ključnih razlogov za napredek, ki ga je dosegla danes. Posebno mesto v njeni zgodbi ima družina. Med najtežjimi trenutki ji je ob strani stal tudi oče, ki pa je letos umrl. Zato je veselje ob napredku prepleteno z grenkobo. »Žal mi je, da tega ne more videti. Vedno je verjel vame in me spodbujal, naj nikoli ne obupam,« pravi.

Kmalu jo čakajo nove terapije na Poljskem, sama pa upa, da bo njena izkušnja spodbudila tudi druge ljudi s podobnimi poškodbami. »Nikoli ne veš, kdaj se bo pojavila nova možnost ali nova tehnologija. Zato se je vredno truditi naprej, tudi kadar se zdi, da ni nobenega napredka,« pravi 34-letnica.