Ni miru ne za Cern ne za neulovljive nevtrine

Pred časom smo poročali o škandalu v Cernu, ko so bili septembra lani v laboratoriju pod italijansko goro Gran Sasso pred zgodovinskim korakom, da ovržejo znamenito Einsteinovo relativnostno teorijo ali vsaj podvomijo o njej. Za hip so bili namreč prepričani, da so v poskusu, ko so z neulovljivimi nevtrini iz podskupine nevtronov iz ženevskega Cerna merili na goro, ti (domnevno) najmanjši delci dejansko hitrejši od svetlobe. Streznitev je prišla hitro, pri merjenju se je zgodila napaka, morda celo niz nepravilnosti. Tako nevtrini razdaljo 731 kilometrov od Cerna do gore v Abrucih niso premagali 60 nanosekund hitreje od svetlobe. Projekt z imenom Opera izvaja 170 fizikov, senzacije ni, zdaj se iz modrih glav kadi, saj o projektu, meritvah in izsledkih obstajajo vsaj tri različne verzije. Najglasneje je bilo med znanstvenikom Antoniem Eredidatom iz Berna, ki se ne strinja z glavnim koordinatorjem programa Dariem Autierom iz Lyona, oba sta te dni odstopila. Eredidato krivi za napako optični kabel, ki naj bi sinhroniziral ure in instrumente obeh laboratorijev, Carlo Rubbia iz italijanske skupine Icarus, kjer so meritve analizirali, pa je prvi opozoril, da te niso zanesljive. Vnel se je hud prepir, večina znanstvenikov ni hotela, da bi izsledki prišli v javnost. V Cernu so potrdili, da bodo meritve maja letos ponovili. In Rubbia ni kdor si bodi.

Najbolj zapletena naprava človeških rok

Jedrski fizik in nobelovec iz leta 1984 Carlo Rubbia, eden ključnih mož poskusa, se je rodil spomladi 1943 v slovenskem delu Gorice, že kot otrok je izvajal preproste poskuse, družina se je pred razpadom Jugoslavije umaknila v Benetke, študiral je v Milanu in Pisi. Njegove razprave so vnele še žolčno polemiko, kako so vse dražji raziskovalni projekti očitno pod vplivom različnih interesnih skupin in centrov moči. Dejansko smo lahko vse bolj skeptični do resničnosti predstavljenih rezultatov. Tudi nekoč neodvisni znanstveni inštituti so že dolgo pod taktirko velikih multinacionalk, ki dajejo denar in narekujejo pravila igre. Kar desetletje so gradili in opremljali pregrešno dragi in skrivnostni trkalnik LHC blizu Ženeve, ki velja za najzapletenejšo aparaturo, ki jo je človek kdaj sestavil. Veliko nesoglasje je prišlo na plan med tradicionalnim 50. srečanjem z mladimi znanstveniki na zimski šoli v Schladmingu na avstrijskem Štajerskem. Znanstveni naraščaj v mondenem smučarskem središču išče vstop v svet znanosti, ki ga vse bolj določajo denar in poznanstva. In znova se je razburil uporni Rubbia, ki je sooblikoval trkalnik, ko je ležerno in hudomušno pojasnjeval, da sam ni videl delčkov, ki bi bili hitrejši od svetlobe. Najmanjše in nenabite delčke – nevtrine je pred drugo svetovno vojno zaznal avstrijski fizik Wolfgang Pauli, ko je raziskoval, kam se pri razpadu radioaktivnih elementov izgublja energija, leta 1956 pa naj bi jih dokazala nobelovca Clyde Cowan in Frederick Reines. Pokazalo se je, da vendarle imajo maso, a je tako majhna, da jih okoli bilijon vsako sekundo preide skozi sleherno materijo, tudi človeško telo.

Že spet na prelomni točki

Rubbia je prepričan, da je krivec za poniklo maso že četrta podvrsta nevtrinov: ti neznani in neopazni delci naj bi končno pomagali dokazati, da tudi znamenita Einsteinova relativnostna teorija, ki dopušča odprte možnosti laikom nerazumljivih pojavov, kot je ta, da masa ukrivlja prostor in čas, ni zadnja beseda v fiziki. V nanosvetu gre za pikolovstvo, porečejo nepoučeni, ko slišijo, da ima nam raziskano in znano vesolje premalo mase. In v čem je pravzaprav problem? Ukrivljanje je precej večje od naših izračunov in mase le za vzorec. Po nam znanih naravnih zakonih vesolje sploh ne more obstajati! Doslej poznana materija namreč znaša manj kot pet odstotkov vidnega vesolja. Kje je torej ostalo 95 odstotkov? Se je spet kdo uštel pri računanju, kako verjetne so človekove teorije in zanesljivi njegovi instrumenti? Vsekakor smo na prelomni točki, trdi Rubbia, verjetna rešitev problema bi bil obstoj nevtrinov, a po napaki v Cernu ostajajo le domneva. Projekt Opera naj bi razsvetlil skrivnostno pretvarjanje različnih vrst nevtrinov. Na poti skozi zemeljsko skorjo in druge materialne ovire se očitno spreminjajo v druge vrste, zdaj sumi ugledni znanstvenik.

Veliko škode je bilo storjene, ker so se nekateri znanstveniki v želji po senzaciji prezgodaj obrnili na nestrokovno javnost. Pri prej znanih, starih meritvah, opravili so jih ob eksplozijah tako imenovanih supernov, je bila hitrost delcev enaka svetlobni hitrosti, če pa bi obveljale meritve projekta Opera, bi morali Zemljo doseči kar pet let prej. Prezgodnje obračanje na javnost in transparentnost vsega postajata neprijetna stalnica, morda je v politiki manj usodno kot v znanosti, kjer se še dobro spominjajo senzacije o domnevni hladni fuziji. Laično interpretirani izsledki in domnevne napake velikokrat krožijo le po nestrokovni literaturi, tudi v primeru nevtrinov končne študije o napačnem merjenju še niso objavili v nobeni vrhunski znanstveni publikaciji. V znanost se seli fenomen resničnostnih šovov in iskanja talentov, so ugotovili v Schladmingu. Gre morda celo za zavestno manipulacijo javnosti? »Vrnimo priložnost materi naravi!« opozarja Rubbia. A zmeda se nadaljuje. Zdaj nekateri razburjeni fiziki iz Cerna trdijo, da so »videli« tudi povsem nove Higgsove delce, ki naj bi razsvetlili nadaljnje tavanje po temi. A vedno novi delci hkrati rušijo simetrijo v vzorcu. Je vesolje le nepregleden kaos naključij? Ni nenavadno, da se jih nekaj spet nagiba k dobremu staremu Einsteinu, ki je menil, da je božanska narava vedno elegantna, lepa, harmonična … in nedoumljiva!