Nikola Tesla: genij, ki je spremenil svet, a umrl sam in pozabljen

Ne moti. Tak napis je januarja 1943 kar dva dni visel na vratih sobe gosta newyorškega hotela, preden si je sobarica končno upala odpreti vrata in preveriti, kaj se dogaja. Našla je pokojnika, enega največjih umov, kar jih je kdaj živelo na našem planetu. V sobi je namreč bival Nikola Tesla, ki se je rodil na današnji dan pred natanko 170 leti, torej 10. julija 1856 v vasici Smiljan na zahodu Like v tedanji Avstro-Ogrski, v današnji Hrvaški. Po narodnosti je bil Srb, večino življenja pa je bil v Združenih državah Amerike, kjer je največ deloval. Za svojega ga imajo vse tri države. A tudi v številnih drugih je za seboj pustil približno 300 patentov, od katerih pa jih veliko nikoli ni dočakalo praktične uporabe.

Njegov oče je bil srbski pravoslavni duhovnik Milutin, mati pa Đuka. Prav njej je Nikola pripisoval svojo ustvarjalnost in izjemen spomin. Čeprav je bila popolnoma neizobražena, je sama izdelovala orodje in si je lahko zapomnila dolge epe o srbski zgodovini. Osnovno šolo je končal v bližnjem Gospiću, kasneje se je preselil v Karlovac in hodil na višjo realno gimnazijo ter se navdušil za fiziko. Vmes je zbolel za kolero in skoraj umrl, leta 1875 pa se je vpisal na tehniško fakulteto v avstrijskem Gradcu. Od tam je kmalu prispelo pismo dekana Milutinu Tesli, da je Nikola zvezda šole.

Izgnan iz Maribora

Vendar študija ni končal, leta 1878 se je Tesla preselil v Maribor. Tam je menda delal kot pomočnik nekega inženirja z dokaj dobro plačo, prosti čas pa preživljal med igranjem kart in biljarda, pri katerem je kot marsikateri tehnično nadarjen človek briljiral. Leta 1879 pa so ga prijeli žandarji, ker ni imel dovoljenja za bivanje v Mariboru, in ga deportirali v Gospić.

Vedno je bil brezhibno urejen. FOTO: Arhiv S. N.

V tistem času mu je umrl oče, Tesla pa je odšel na študij v Prago. A čeprav je obiskoval nekatera predavan­ja, je kmalu odšel v Budimpešto in se zaposlil pri enem od pionirjev telefonije Tivadarju Puskásu. Ta je bil sodelavec Thomasa Edisona. Puskás mu je priskrbel delo v Edisonovem podjetju v Parizu. Tam so hitro opazili njegove talente in Edisonov tesni sodelavec Charles Batchelor ga je pripeljal v New York. Z Edisonom se je Tesla hitro razšel, med drugim zaradi spora glede izmeničnega toka, ki ga je sam zagovarjal, Tesla pa je bil tudi prepričan, da ga je Edison opeharil pri nekem dodatku. Da bi Edison kradel Tesli patente, sicer ni dokazano, čeprav je to splošno razširjeno. A sovraštvo je bil hudo in je trajalo vse življenje. Ko je Edison leta 1931 umrl, je o njem med drugim dejal, da je bil nesposobnež, ki ni vzdrževal niti minimalne osebne higiene.

Kariera je imela vzpone in padce, leta 1886 se je Tesla celo preživljal s popravljanjem električnih aparatur in kopanjem jarkov. A konec tega leta je vendarle našel resne vlagatelje in kmalu izdelal uporaben motor na izmenični tok, s katerim je pritegnil pozornost enega od pionirjev proizvodnje elektrike, podjetja Westinghouse. Končno je imel dovolj denarja, da se je posvetil lastnim projektom, postal pa je že zelo znan in velja za človeka, ki je dvofazni tok pripeljal v vsak dom. Bil je tudi eden od pionirjev radijskega oddajanja, ni pa mu seveda uspelo pri brezžičnem prenosu elektrike. Tesla je imel po sodelovanju z Westinghousom sicer veliko denarja, a je bil brez stalnih prihodkov, njegovi laboratoriji in velikopotezni projekt gradnje stolpa, s katerim je poskušal dokazati, da brezžični prenos elektrike deluje, pa so bili skoraj jama brez dna. Zaradi težav s financami je leta 1906 doživel živčni zlom. Do leta 1915 so mu zaplenili vse premoženje in pristal je v bankrotu.

Tesla je vse svoje življenje posvetil delu. Govorilo se je, da spi le dve uri na dan, nikoli ni se poročil in imel otrok, ker je menil, da bi ga družina le ovirala. Bil je vedno urejen in zelo suh. Visok je bil namreč 188 centimet­rov, imel pa le okoli 65 kilogramov. Slovel je torej kot čudak, o njem pa kroži cel kup anekdot. Mučil ga je patološki strah pred biseri in bacili, obseden je bil s številom tri, njegova ljubezen so bili golobi. Večinoma je živel v luksuznih hotelih, in ko so ga začeli opozarjati na plačilo ali ga prosili, naj na oknih ne krmi golobov (»Ljubil sem jo, kakor moški ljubi žensko, in ona je ljubila mene,« je dejal za neko belo golobico), se je menda preselil v drugega, dolgove pa pustil. Westinghouse mu je v jeseni življenja sicer plačeval rento in stanarino v hotelu New Yorker. Tam je torej preživel zadnja leta življenja in tudi umrl. Njegovo zapuščino so leta 1953 poslali v Jugoslavijo, njegov pepel pa je v žari v Muzeju Nikole Tesle v Beogradu.