Nimate denarja za bivanje v Londonu? Tu je rešitev!

Desetnadstropna stavba je morda videti kot hotel, v resnici pa gre za največjo stanovanjsko skupnost na svetu, ki ponuja skromne sobe in odlične storitve za več sto mladih odraslih stanovalcev, ujetih v londonsko stanovanjsko krizo. Zgradba Old Oak (stari hrast), ki stoji na bregu kanala v severozahodnem Londonu, se je odprla spomladi 2016 in je postala pionir sobivanja, koncepta, ki se je začel prijemati tudi drugod po svetu, najbolj pa v ZDA.

»V mestih dandanes ne poznamo več sosedov, stanovanja so čedalje dražja, živimo priklenjeni na svoje naprave,« pravi Ryan Fix, svetovalec pri družbi The Collective, ki stoji za londonskim projektom sobivanja. »Na ta način se lotevamo stanovanjskega problema. To ni nišni trg,« dodaja Fix. »Iz tega bo v prihodnjih desetletjih nastalo množično gibanje,« je prepričan Ed Thomas, ki pri Collectivu upravlja nepremičnine.

Polno zasedeno

V Starem hrastu je kar 546 sob in vrsta skupnih prostorov. »Vsak stanovalec ima prostorno sobo z velikim oknom, ki daje dovolj svetlobe,« pravi, ko popelje novinarje agencije AFP na ogled sob, ki merijo po 12 kvadratnih metrov. In vse so trenutno zasedene. Nekatere imajo tudi majhne kopalnice in kuhinjice, druge pa skupne sanitarije. V Starem hrastu imajo tudi velnes center, telovadnico s fitnesom, knjižnico, delavnico, restavracijo in celo kino dvorano, ki je nabito polna, kadar predvajajo priljubljeno televizijsko nadaljevanko Igra prestolov. Od stavbe je le deset minut hoje do najbližje postaje podzemne železnice.

Od zunaj je stavba videti zelo sivo in industrijsko, skupni prostori pa so sodobni in slikoviti. Ne manjka niti skupnih aktivnosti, kot so glasbeni večeri in tečaji joge.

Večina stanovalcev je starih od 22 do 35 let, ki v povprečju zaslužijo po 30.000 funtov (skoraj 34.000 evrov) na leto in ki bi se sicer gnetli v skupnih stanovanjih s popolnimi neznanci. Za Londončane ni nič nenavadnega, če porabijo od 40 do 50 odstotkov plače samo za nastanitev, pojasnjuje James Mannix, partner v nepremičninski agenciji Knight Frank. »V Londonu je zelo težko najti najemniško stanovanje in mladi postajajo vedno bolj marginalizirani,« poudarja Ed Thomas. »Iskanje stanovanja traja zelo dolgo, in ko vendarle najdete neko sobico, je le malo verjetno, da boste dobili sostanovalce, s katerimi se boste razumeli. Mi se lotevamo obeh problemov,« dodaja Thomas.

Visoke najemnine

Po podatkih agencije Knight Frank tipična soba v skupnem stanovanju v središču Londona stane 1600 funtov (1800 evrov), v predmestjih pa »le« 950 funtov (skoraj 1100 evrov). Najemnine v Old Oaku se v povprečju gibljejo od 650 do 1100 funtov (pod 730 do 1230 evrov), kolikor stanejo sobe v okolici, a v to ceno so vključeni tudi vsi stroški od elektrike, interneta do čiščenja, davkov in uporabe skupnih prostorov in storitev. Za najdražja in največja stanovanja je treba odšteti 1400 funtov (1570 evrov).

Adam Saez, 26-letni športni trener iz Avstralije, ki je v Starem hrastu živel več kot leto dni, najemnino dojema kot naložbo: »Nisem le spoznal novih prijateljev, ampak sem si ustvaril tudi pravo karierno mrežo.« Sarah Sinigaglia, 19-letna italijansko-švicarska študentka, ki je šele dobro prišla v London, se strinja z njim. »Tukaj je zelo lahko spoznati nove ljudi. Zvečer greš preprosto dol v avlo ali bar, kjer srečaš polno ljudi, ki so, tako kot jaz, tudi sami v Londonu.«

The Collective, ki je svoj prvi stanovanjski projekt financiral s pomočjo singapurskih donatorjev, na vzhodu Londona pripravlja še dva tovrstna projekta, in sicer blizu olimpijskega parka v Stratforu in v poslovni četrti Canary Wharf. Nova sobivalna projekta naj bi se odprla leta 2019, skupno pa bosta ponujala okoli tisoč sob. Collective se želi širiti tudi v tujino in svoj koncept ponuditi različnim ciljnim skupinam, kot so tudi mlade družine.

Nepremičninski agent James Mannix se strinja, da je koncept sobivanja z družbenega vidika zelo dobra stvar, saj ponuja cenovno dostopno in hkrati še vedno profitabilno namestitev, poleg tega pa gre za uspešen odziv zasebnega sektorja na stanovanjsko krizo, s katero se javne oblasti že dolgo neuspešno borijo.