Nova Yamaha R7 stavi na vozniški občutek, ne na surovo moč

R7 ima v Yamahini zgodovini posebno ime. Z modelom YZF-R7 OW02 v poznih devetdesetih je stavila na izrazito športnost, moderna generacija družine od leta 2021 naprej pa je igrala na uporabnosti. Prva R7 je stavila na lahkotnost, mehansko preprostost in vozniški občutek, letošnja pa ni njena nadgradnja. Delovanje agregata je povezano z algoritmi, ki analizirajo voznikove nastavitve, elektronska enota ne meri le položaja ročice plina, ampak tudi hitrost odpiranja. Nova drsna sklopka omogoča bolj agresivno prestavljanje, inženirji so se osredotočili na centralizacijo mase – težje komponente so bližje težišču, nova je celotna elektronika, ki omogoča hitrejšo komunikacijo med komponentami, prvič s 6-osno inercijsko merilno enoto (IMU), z nadzorom zdrsa zadnjega kolesa, nadzora nad dvigovanjem sprednjega kolesa, ABS (tudi v zavojih). Trem možnim načinom delovanja agregata in elektronike (Sport, Street, Rain) lahko dodamo tudi popolnoma prilagojen način (Custom). Petpalčni TFT zaslon ni le informativen, ampak tudi prilagodljiv – voznik lahko izbira prikaz podatkov, vključno z nagibom, G-silami in (na stezi) časom kroga. Seveda omogoča povezljivost z mobilnim telefonom.

Kompaktna, skoraj minimalistična in umirjena

Lahkotnost vodenja

Na pogled nova R7 deluje zadržano. Kompaktna, skoraj minimalistična in umirjena. Ko se ji približam, opazim detajle: ozka posoda za gorivo, nizko nameščeno krmilo, dirkaška Yamahina silhueta. Agregat se ne oglasi z rezkim športnim zvokom, temveč z mehanskim utripom, ki ga čutim skozi okvir. Športno »visim« na rokah, a ne pretirano, uvidim, da hrbtenica ne bo trpela. To je bajk za vsakodnevno rajžo in za športni vikend na stezi obenem. Dodajanje plina je natančno, odziv zvezen, agregat z nekaj več kot 70 konji je najbolj uporaben med 4000 in 8000 vrtljaji/min. Dovolj navora ima, da ni potrebe po stalnem pretikanju, a ne iščem idealnega območja, saj je moč vedno na voljo. Menjalnik deluje mehko, a odločno, sklopka skrbi za stabilnost pri agresivnem prestavljanju, zadnje kolo ostaja mirno, motocikel predvidljiv. V zavojih R7 zaživi. Občutek na krmilu je dovolj prijazen, hitra menjava smeri in stabilnost pri nagibu ustvarjata zaupanje. Jekleni okvir daje več občutka, vzmetenje je dovolj čvrsto za športno vožnjo in ne pretrdo za vsakdanjo. Sprednje USD-vilice držijo linijo pri zaviranju, zadnji amortizer omogoča dober stik s podlago pri pospeševanju. Zavore niso brutalne, so pa natančne. Tale R7 ni motocikel, ki bi te po uri vožnje izmučil. Nasprotno, lahko ga voziš čez dan, nato pa zapelješ še na dirkališče.

To je bajk za vsakodnevno rajžo in za športni vikend na stezi obenem.

Igrivost na stezi

Na novem portugalskem dirkališču Circuito del Sol šteje natančnost. R7 me preseneti že po prvih krogih. Na ravnini sicer ni eksplozivna, kar nadomesti v zavojih. Stabilnost pri zaviranju omogoča pozne vstope vanje, lahkotnost pa hitre spremembe smeri. Ko ji začnem zaupati, vozim odločneje, z več hitrosti skozi zavoje in zgodnejšim odpiranjem plina. Elektronika doda tudi varnost. Nadzor zdrsa zadnjega kolesa deluje diskretno, brez grobih posegov, sistem proti dvigovanju sprednjega kolesa ne moti dinamike. Vse skupaj deluje kot pomoč, ne kot omejevanje. Ključ do razumevanja R7 je ravnovesje in kompromisi, ki delujejo v prid vozniku. Ta čuti, kaj se dogaja. Ni pomembna moč in število konjev, ponuja zabavno izkušnjo. In prav ta je pri novi R7 najbolj pomembna.