Opicam postavljajo mostove, malezijska organizacija skrbi za redke temne langurje (FOTO)

Nekoč so živeli globoko v gozdu, danes pa se je zaradi širjenja človeških bivališč njihov življenjski prostor tako skrčil, da je del njihovega nekdanjega ozemlja poseljen z ljudmi. Zabavni in spretni temni langurji (Trachypithecus obscurus) so se temu prilagodili in sproščeno živijo ob boku stanovalcev mirnejših predelov George Towna na malezijskem otoku Penang. Življenje pa jim greni pomanjkanje dreves, ki jim onemogoča običajno skakanje z veje na vejo. Pomaga jim skupina prostovoljcev Langur Projekt Penang (LPP), ki že več let udejanja nenavadno idejo: opicam tam, kjer je človek razredčil drevje, gradi mostove.

Temna langurka Julie je članica skupine Concord, ki jo LPP še posebno skrbno spremlja. Glava te razširjene opičje družine je Juliejin oče, samec Ah Tan, poleg njega in Julie pa so v njej še starejši samici Kim in Andrea, mladi odrasli samec Luan Luan ter mladiča Bumi in Sunny. Skupina živi na približno 13 hektarjih, del njihovega domačega ozemlja pa je tudi stanovanjska soseska. Po zaslugi mostov, ki jih postavlja LPP, lahko kljub sobivanju s človekom tako kot prej nemoteno iščejo svojo priljubljeno hrano, ne da bi jim bilo treba stopiti na tla, kjer jih lahko ogrozijo ljudje in promet. Mostovi omogočajo, da ta dokaj izbirčna vrsta opic brez težav pride do listov, poganjkov, cvetov, semen in plodov, ki so del njihovega običajnega jedilnika.

Pri postavljanju mostov so si pomagali tudi z avtodvigalom.

Mostovi niso razveselili le temnih langurjev

Mostovi, ki jih organizacija postavlja na podlagi opazovanja premikanja opic, niso razveselili le temnih langurjev. Kot so ugotovili opazovalci, jih uporablja najmanj devet vrst živali, poleg temnih langurjev še malajske orjaške veverice, počasni loriji, makaki, cibeti, plazilci in kače. Skupina, ki domiselno in skrbno rešuje opičje težave, poleg zaposlenih strokovnjakov vključuje tudi lokalne prostovoljce, stare od 17 do 65 let. Ti pozorno opazujejo temne langurje, beležijo njihovo gibanje in vedenje ter pomagajo razumeti, kje živali potrebujejo varnejše poti.