Orjaški plinasti planet je požrla njegova lastna zvezda; se lahko kaj takšnega zgodi tudi nam?

Ko so maja 2020 astronomi prvič opazovali planet, ki ga je »požrla« njegova lastna zvezda, so domnevali, da se je to zgodilo, ko je zvezda na koncu svojega življenjskega cikla nabreknila v tako imenovanega rdečega velikana. A nove analize, ki jih je opravil vesoljski teleskop Jamesa Webba, razkrivajo drugačno zgodbo, poroča AFP.

Namesto da bi se zvezda razširila proti planetu, se je zgodilo nasprotno – planet je zaradi počasi propadajoče orbite sam zdrsnil proti zvezdi in se v spektakularnem koncu vanjo zrušil, so zapisali raziskovalci v študiji, objavljeni v reviji Astrophysical Journal.

Konec plinastega orjaka

Sledi tega dramatičnega dogodka je teleskop Webb zaznal v obliki vročega plina, ki naj bi tvoril prstan okoli zvezde, in v obliki hladnejšega prahu, ki obkroža prizorišče. »Vemo, da se pri takem dogodku iz zvezde iztisne precej materiala. Po dogodku ostane prah, ki ga zdaj opažamo,« je razložil astronom Ryan Lau iz ameriškega Nacionalnega opazovalnega laboratorija.

Zvezda, ki je nekoliko bolj rdeča in manj svetla kot naše Sonce ter ima približno 70 odstotkov njegove mase, leži v Rimski cesti, približno 12.000 svetlobnih let od nas v smeri ozvezdja Orel. Planet, ki je tako končal svoje življenje, naj bi bil vroči plinasti orjak, še nekajkrat večji od Jupitra – največjega planeta v našem Osončju. Po besedah Morgana MacLeoda, soavtorja raziskave, je bila zaradi gravitacijskih vplivov zanj usodna ravno velikost.

In kakšna je verjetnost, da bomo tudi mi zgrmeli v našo zvezdo? Za zdaj noben planet, torej niti Zemlja, v našem Osončju ni dovolj blizu Soncu, da bi bil ogrožen. Za zdaj. Čez približno pet milijard let naj bi se namreč tudi Sonce spremenilo v rdečega velikana in zgodba bi lahko bila drugačna.

Teleskop Webb je sledi zaznal v obliki vročega plina, ki naj bi tvoril prstan okoli zvezde (umetniška upodobitev). FOTO: Nasa/Reuters

Sonce bi lahko pogoltnilo Merkur in Venero, morda tudi Zemljo. »Naša opazovanja nakazujejo, da je počasno spiralno padanje planetov proti matični zvezdi morda pogostejši način njihovega konca kot pa nenadno požiranje v fazi rdečega velikana. Naše Osončje je razmeroma stabilno – skrbi nas le Sončeva prihodnja širitev,« je sklenil Lau. A brez skrbi. Kot kaže, bomo Zemljo pred tem že zdavnaj uničili sami.