

Svoje občutke zaupajte domačim ali prijateljem. FOTO: Getty Images

Ob izgubi ljubljene osebe lahko postanemo osamljeni. FOTO: Getty Images

Tudi če imate veliko prijateljev, ste lahko osamljeni. FOTO: Unaihuiziphotography/Getty Images



Beseda osamljenost je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pojasnjena kot občutek, ki ga čutimo, kadar živimo brez povezave z drugimi ljudmi. Ta občutek je lahko na dolgi rok za posameznika zelo obremenjujoč oziroma lahko negativno vpliva tudi na zdravje – ne samo duševno.
Raziskovalec s švedske medicinske univerze Karolinski inštitut Peter Strang je v pred desetletjem objavljeni poljudnoznanstveni knjigi (z naslovom Pripadati – Študija osamljenosti in skupnosti) med drugim zapisal, da je varnost, ki izhaja iz pripadnosti skupini, tako pomembna prednost za preživetje, da smo pred sto tisoč leti razvili močne mehanizme za iskanje družbe in izogibanje osamljenosti. Pri delu s paliativnimi pacienti v stockholmskem hospicu je opazil, kako gresta osamljenost in fizična bolečina z roko v roki. Če je pacient trpel neznosno bolečino, ob tem pa ni bil sam oziroma ga je nekdo samo pomirjujoče božal po roki, se je bolečina zmanjšala. Včasih celo izginila brez kakršnih koli zdravil.

V preteklosti so raziskave že pokazale, kako je lahko neprostovoljna osamljenost velik dejavnik tveganja prezgodnje smrti. Strang je pojasnil, da dolgotrajna neprostovoljna osamljenost predstavlja kronični stres nizke intenzivnosti, saj tako imenovani biološki opozorilni sistem posameznika ves čas opozarja, da naj si najde družbo. Dolgoročno povečanje stresnih hormonov je tako začetek procesa, ki lahko vodi v visok krvni tlak in vnetja, to pa, kot še pojasni raziskovalec, posledično poveča tveganje za srčne napade, kapi in demenco pa tudi depresijo.
»Družba, ki želi preprečiti te pogoste bolezni, mora osamljenost upoštevati kot enega od dejavnikov tveganja. Poleg že znanih dejavnikov življenjskega sloga, kot so prehrana, vadba in kajenje,« je še povedal Strang.
Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) pojasnjujejo, da poznamo tri vrste osamljenosti. Pri socialni gre za občutek, ki izvira iz pomanjkanja medosebnih odnosov, pogosto zaradi družbene izolacije. Ob njej se sprožijo občutki žalosti, strahu in slabe samopodobe. Čustvena osamljenost je občutek, ki izvira iz pomanjkanja kvalitetnih družbenih odnosov. »Pomembna razlika s socialno osamljenostjo je, da tukaj ne gre za fizično izolacijo, temveč za občutek, da nam manjka oseba, s katero bi lahko delili svoja čustva, misli, izkušnje,« pojasnijo na NIJZ in kot primer navedejo izgubo ljubljene osebe. Obstaja še eksistencialna osamljenost. Pojavi se, ko posameznik razmišlja o svojem mestu v svetu, smislu svojega življenja, o smrti in drugih večjih vprašanjih svojega obstoja. »Eksistencialna osamljenost ni nujno povezana s fizično ločenostjo (izoliranostjo) od drugih ljudi, temveč z notranjim občutkom neizogibne samote, ki izvira iz globokih eksistencialnih vprašanj.«

Z občutkom osamljenosti se v življenju zagotovo srečamo vsaj enkrat. Gre za normalne občutke, zlasti če tako hitro, kot pridejo, tudi odidejo. »Problematično je lahko, kadar občutek traja dlje oziroma se ga ne moremo znebiti,« pravijo na NIJZ.
Pri zmanjševanju občutka osamljenosti je pomembno, da se naučimo počutiti lagodno v lastni družbi, saj tako ne bomo vztrajali v konfliktnih odnosih ali tistih, ki nas obremenjujejo. »Širok socialni krog ljudi, ki nas obdaja, ni zagotovilo, da se ne bomo počutili osamljene.«
Glede svojih občutkov se poskusimo pogovoriti z bližnjimi. »Pogosto pomaga, če se o svojih težavah in občutkih pogovorimo z nekom, ki mu zaupamo. Na ta način bo tudi druga oseba razumela, o čem razmišljamo in kaj čutimo, kar bo lahko odgovorilo na marsikatero vprašanje, ki se ji poraja v glavi,« pravijo na NIJZ.
Dobra rešitev je tudi nakup hišnih ljubljenčkov. »Na ta način bomo ob skrbi zanje zmanjšali svoje občutke osamljenosti, več se bomo gibali, že zaradi skrbi za njih. Če mislimo, da nismo pri močeh, da bi kvalitetno skrbeli za hišnega ljubljenčka, je bolje, da takšne odločitve ne sprejmemo,« še svetujejo na NIJZ.
Z občutkom osamljenosti se v življenju zagotovo srečamo vsaj enkrat.