Vsak ima svojo sanjsko plažo. Belo peščeno preprogo, na kateri se v topli sapi pozibavajo palme, kamor seže pogled, pa nežna modrina azurnega morja. Prodnato plažo, zavito v sladkasti vonj bližnjih borovcev. Ali pa surove pečine, v katere se zaletavajo valovi in na gladini ustvarjajo čipko morske pene. Dokler prvič ne uzreš rožnate mivke, ki jo ližejo rumeno-rdeče-rjavkasti valovi, sredi vode pa se dvigujejo tri osamele palme, zaščitnice pred nevarnejšo vodo, kjer te lahko ovijejo vodni tokovi nevidnih brzic. Ja, vhod v Canaimo, venezuelski nacionalni park z najvišjim slapom na svetu, ki ga obdaja polobroč divjih slapov, ki jih napaja reka Carrao, lahko postavi na glavo skrbno premišljeni seznam idealnih plaž.
Po rdeči reki k vodnemu velikanu
Kopalke, s sončno kremo prepojena koža in po preperelem zaudarjajoč rešilni jopič, v malem nahrbtniku pa topla oblačila za večer. Očitno sem pripravljena na vse, tudi na srečanje z vodnim velikanom, Angelovim slapom! Leseni čolnič je odrinil z brega reke Carrao in začel rezati temno vodo, nad drevesnim labirintom tropskega gozda, ki je objemal reko, pa so se v daljavi že izrisale velikanske pravokotne sence. Kajti četudi ima triglavi očak v naših srcih poseben prostor, pogled na velikanske mize za bogove, mizaste gore tapui, ki se dvigajo k nebu, nikakor ni od muh. A sanjarjenje, katera velikanka je sveta gora, je prekinilo nenadno nižanje vodne globine. Temna reka nedoločljive barve je začela dobivati svetleči, rdeči žar, preko skal, molečih iz vode in prevlečenih z živo zeleno preprogo mahu, pa je skakljala voda in plesala svoj divji ples. V teh živahnih vodnih vrtincih, ko bi verjetno odpovedala vsa sodobna navtična tehnologija, mi je pogled ušel k mišičastim rokam našega kapitana, rešitelja. Z velikanskim lesenim veslom je namreč med orjaškimi balvani vozil slalom in se hkrati izogibal pastem brzic. Ko je nenadoma zahreščalo – hrrrr! Čoln je sunkovito obstal, motor je začel nemočno rohneti in izgubljati boj s tokom in brzicami. »Ven, ven! Potiskajte!« je zatulil vodnik in osupli turisti smo kot podgane pred nesrečo poskakali v vodo. Resnično, vse moje tekanje po Rožniku bi se končno lahko obrestovalo – a namesto fantazijske superženske sem bila še vedno zgolj dekle, ki je poskušalo obstati na nogah in ne doživeti nočne more, ko bi kot neroda krilila z rokami in neelegantno čofotala po pol metra globoki vodi, ki me je rahlo že odnašala stran.
Angelska voda s svete Hudičeve gore
Auyantepüy! Hudičeva gora, na kateri naj bi se pred davnimi časi iz tapare, čutarice lokalnega Indijanca, razlila voda in ustvarila eno najmogočnejših stvaritev – neukročeno energijo vode, ki pada skoraj 1000 metrov globoko. A ob prvem pogledu me je stresel rahel šok razočaranja. V daljavi je preko stene tekel le zmeren curek, ki je v meandrih reke hitro izginil očem. A ko smo končno dosegli breg, sem vendar malce bolj optimistično nataknila pohodne čevlje, se ovila v parfum, ki ne odganja zgolj komarjev, temveč tudi sopotnike, in zakorakala v tropski gozd. Visoka drevesa so sicer zastirala sončno svetlobo, a obdana z rastlinami z mesenimi listi sem se počutila kot v bolje založeni cvetličarni. Z malce undergroundovskim pridihom in brenčanjem malih krvosesov.
Pot se je nenadoma začela močno vzpenjati in po dobri uri hoje smo, zasopihani in zaripli, končno zaslišali šumenje. Bučanje. In stali pred najvišjim slapom na svetu. Voda se je zlivala visoko nad nami, da sem si skoraj malce pretegnila vratne mišice, padajočo vodno zaveso pa je obdajal mistični oblak razpršenih vodnih kapelj, ki so, še preden so padle na zemljo, že izhlapele nazaj v višave. Mogočno – gotovo. Nepozabno – tudi. Toda zakaj sem si ga predstavljala še večjega, še mogočnejšega?! Ko je tik nadenj priletela mala sadna mušica. Ne, helikopter. Ki mi je končno povedal zgodbo o veličastnosti, v katero zrem.
