Poglejte dolgožive sejšelske orjaške želve: so počasne, a daleč pridejo (FOTO)

Orjaške želve so med najbolj nenavadnimi živalmi na svetu. Ena najbolj znanih vrst je sejšelska orjaška želva, po latinsko Aldabrachelys gigantea.

Te želve so lahko prave velikanke. Nekatere tehtajo več sto kilogramov in zrastejo več kot meter v dolžino. Njihov močni oklep jih varuje pred nevarnostjo, hkrati pa je njihov dom, ki ga vedno nosijo s seboj.

Orjaške želve živijo zelo dolgo. Ne vse tako dolgo kot Jonathan, toda mnoge dočakajo več kot 100 let. Največ sejšelskih orjaških želv danes živi na atolu Aldabra na Sejšelih v Indijskem oceanu.

Živijo na Sejšelih. FOTO: Martin Harvey/Getty Images

Jonathan ljudi zabava že skoraj 200 let. FOTO: Osebni Arhiv

Najraje jedo travo, liste, kaktuse, plodove in drugo rastlinje. Ker se premikajo počasi, se tudi hranijo počasi. A v naravi imajo zelo pomembno nalogo. Ko pojedo plodove, semena potujejo skozi njihovo telo in se potem razširijo po okolici. Tako želve pomagajo rastlinam rasti na novih mestih.

Ena njihovih imenitnih lastnosti je, da znajo varčevati z vodo. Ko jo imajo na voljo, je lahko popijejo ogromno in višek nato dolgo hranijo v telesu. V vročih dneh se umaknejo v senco ali plitve blatne luže, kjer se ohladijo. Čeprav so počasne, lahko pri iskanju hrane prehodijo presenetljivo dolge razdalje.

Sejšelske orjaške želve se razmnožujejo z jajci. Samica izkoplje plitvo gnezdo v zemlji ali pesku, vanj odloži jajca, jih zakrije in nato odide. Samica običajno odloži približno 4 do 25 jajc, mladiči pa se izvalijo po približno 110 dneh. Spol mladičev določa temperatura v gnezdu. Toplejši deli gnezda dajejo več samic, hladnejši deli gnezda pa več samcev. Male želve ob izvalitvi ob sebi nimajo mame in se morajo znajti popolnoma same.

Zakaj živijo tako dolgo? Znanstveniki menijo, da jim pomaga počasen življenjski ritem. Ne hitijo, ne porabljajo energije po nepotrebnem in nimajo veliko naravnih sovražnikov, ko odrastejo.

Orjaške želve so danes tudi opomin, da moramo bolje paziti na živali in njihove otoke. V preteklosti so jih ljudje pogosto lovili, na otoke pa so prinesli živali, ki so ogrožale njihova jajca in mladiče. Zato so številne orjaške želve izginile, preživele pa danes varujejo naravovarstveniki.