Potopis: indijska radost v očeh

Najsi gre za policijske matematične izume, nenavadne prometne nesreče, rekordno velik korenček z domačega vrta ali nenavadne vsebine na otroškem TV-programu, bralci nam vse bolj pomagate sooblikovati enega najhitreje rastočih slovenskih spletnih portalov, slovenskenovice.si. Veseli smo, da ste nas vzeli za svoje.

Danes objavljamo potopis našega bralca, ljubljanskega škofa Antona Jamnika, ki je odkrival Indijo in nam poslal svoje vtise ter nekaj fotografij. Vsi ljubitelji popotniških dnevnikov ne spreglejte tudi potopisa znanega popotnika Zvoneta Šeruge, ki z dekleti osvaja Afriko.

Kalkuta, mesto revščine, velikih nasprotij, mesto upanja

Prvi dan obiska sem doživel kulturni šok. Prijatelj je organiziral ogled mesta, ki šteje okoli 20 milijonov prebivalcev, pri čemer natančnega števila nihče ne pozna. Vožnja in sprehod po mestu pokažeta tako revščino, da človek misli, da se kaj takega lahko dogaja samo v filmih. Ko sem si pred časom ogledal film Revni milijonar, ki je dobil osem oskarjev in štiri zlate globuse, sem si mislil, da se kaj takega v realnem svetu ne more dogajati. Vse pa je več kot res. Revne kolibe, ljudje, ki imajo dom pod drevesi, na postajah, pločnikih, v smeteh, skratka vsepovsod in takih je več milijonov samo v Kalkuti. Ves dan sem se sprehajal po mestu in fotografiral, potem pa mi je v nekem trenutku postalo nerodno. Fotoaparat sem pospravil v nahrbtnik, kajti zazdelo se mi je, kot da s temi dejanji tudi sam ponižujem ljudi, ki ne vedo, kako bodo preživeli noč in naslednji dan ...

Kalkuta kot nekdanje glavno mesto velike Indije (New Delhi je prestolnica postal kasneje) pa je obenem tudi mesto bogatih ljudi in še vedno je močno zaznamovana z nekdanjo prisotnostjo Angležev. Dan državnosti, ki ga obeležujejo 15. avgusta, je za Indijce velik praznik. Letos so praznovali 65. obletnico samostojnosti. Dežela mnogih držav, ki oblikujejo Indijo, dežela, ki ima že okoli milijardo in 200 milijonov prebivalcev. Indijci radi poudarijo, da bodo do leta 2020 po številu prebivalstva prehiteli Kitajsko. Deželo na eni strani zaznamuje revščina, saj 35 odstotkov Indijcev živi v najhujši revščini, po drugi strani pa je to dežela, ki ima zelo visoko gospodarsko rast. Na obisku skrajno južnega dela Indije – Bengalore in Kerole – sem videl, da je tam življenje precej drugačno. Srečal sem manj revnih, življenje je bolj organizirano, veliko je kakovostnih šol in univerz, skratka gre za drugačno Indijo.

Če smo osrečili enega samega človeka, potem je bilo vredno živeti. Kjer je ljubezen, tam je življenje.

Ko sem hodil po Kalkuti in sem se pogovarjal z ljudmi (na obiskih različnih krajev mi je najbolj dragoceno srečevanje in pogovarjanje z ljudmi), me je več ljudi različnih veroizpovedi spraševalo: »Ali ste bili na grobu Matere?« Najprej sem moral pomisliti, šele potem pa mi je bilo jasno, da je mati Terezija za Indijce preprosto Mati. Ko sem maševal na njenem grobu in potem več ur ostal v hiši, kjer je delovala in leta tudi 1997 umrla, so se mi pred očmi živo pojavila pisma, spomini in drugi dokumenti iz knjige Pridi, bodi moja luč. Samo svetniki z močno osebno vero v Boga, s pogumom, z upanjem in s tem, da ne živijo v neki preračunljivosti, ampak so globoko prepričani o tem, kar delajo, morejo naredi nekaj tako preprostega in prav zato velikega, kot je storila mati Terezija ... Kolikokrat je zapisala: »Če bo samo en otrok, ena družina, en bolnik bolj srečen, potem je delo sester dobilo smisel.«

Molitev in maša ob grobu matere Terezije

K maši ob grobu, pri kateri so bile zbrane misijonarke ljubezni z vsega sveta, (prisotna je bila tudi njihova vrhovna predstojnica in naslednica matere Terezije, ki je po rodu Nemka), so prišli tudi hindujci, budisti, muslimani, skratka ljudje različnih ver, prepričanj, iskalci z vseh kontinentov. To je svet v malem! Pri tej sveti maši sem do zdaj najgloblje doživel, kako nas svetniki povezujejo ne glede na vero, prepričanje ali filozofijo. Za mater Terezijo pri ustanavljanju šol, sirotišnic, bolnišnic ali ko je skupaj drugimi sestrami hodila med revne, ni bilo pomembno, katere vere je kdo ...

Po maši v zelo preprosti kapeli, kjer je grob matere Terezije, sem se srečal z njeno naslednico in s sedanjo vrhovno predstojnico. Pokazala mi je zelo asketski prostor (v njem so zgolj postelja, miza, stol, Sveto pismo, rožni venec in konstitucije reda), v katerem je živela mati Terezija in kjer je sprejemala obiske. »V bogatem modernem svetu,« je poudarila, »je še več revščine: hude osebne in socialne revščine tistih, ki imajo vsega preveč; revščine mladih, ki ne najdejo smisla, ljubezni, sprejetosti; revščine tistih, ki nenasitno iščejo različne oblike ugodja in uživanja in na koncu ostajajo prazni, apatični, zaprti vase ... izgubljajo radost bivanja ...« Sestre odkrivajo tudi nove oblike delovanja. Zavedajo se namreč, da se tudi Indija v globalnem svetu in hitro rastočem gospodarstvu, ob korupciji in velikih socialnih razlikah sooča s težavami modernega sveta.

Indija, dežela cvetočega krščanstva in množice duhovnikov, redovnikov in redovnic

V drugem delu obiska v Indiji sem odpotoval v najjužnejšo državo Keralo. To je najbolj krščanski del Indije, dežela, kjer je misijonaril apostol Tomaž (njegov grob je v Madrasu), dežela, kjer je pred tremi leti papež Benedikt razglasil prvo ženo Indije za svetnico, namreč sv. Alfonzo. Duhovnike, redovnike ali redovnice iz Kerale srečamo povsod po svetu. Tam je krščanstvo naravnost v razcvetu. Izjemno veliko je duhovnih poklicev. Obiskal sem npr. župnijo, iz katere je kar tristo živečih duhovnikov, ki delujejo v Indiji ali po svetu. Gre najbrž za svetovni rekord. Posamezna področja juga Indije so povsem krščanska, druga pretežno hindujska ali budistična, pa muslimanska. Medverski dialog je za njih nekaj samoumevnega.

Nadarjenost in sposobnost ustvarjalnega razmišljanja pri študentih

Ko sem predaval na dveh katoliških univerzah v Cochinu in imel sklop 30-urnih predavanj in konzultacij o poslovni etiki na prav tako katoliški univerzi v Changacherriju, sem bil prijetno presenečen nad občudovanja vrednimi lastnostmi, darovi in sposobnostmi, ki jih posedujejo tamkajšnji študentje. To so npr. odličen spomin, dobro poznavanje razmer po svetu, veliko samospoštovanje ter zdrav ponos. Na univerzi, ki povezuje različne fakultete – tehnične, naravoslovne in humanistične –, sem največ časa prebil s približno 50 študenti, ki pripravljajo doktorat iz ekonomskih znanosti. Med njimi je manj kot polovica kristjanov, ostali pa so hindujci, budisti, muslimani ... Med njimi ni bilo mogoče čutiti razlik ali napetosti.

Na koncu sklopa predavanj o poslovni etiki so napisali tako dobre eseje, da kar nisem mogel verjeti, da je to mogoče. V osebnih pogovorih in tutorskem delu so pokazali kakovostno znanje, izvirnost argumentacij, predvsem pa sposobnost osebnega razmišljanja. V pisanje so na nevsiljiv način vključili tudi osebna verska prepričanja, do drugačnih pa so se izražali z veliko spoštljivostjo. V pogovorih je bilo moč čutiti, da je verovanje način življenja, da je celotno družbeno okolje prepleteno z versko razsežnostjo ne glede na različne veroizpovedi. Nič posebnega ni, če hodiš po mestu in v razdalji nekaj sto metrov opaziš hindujski ali budistični tempelj, mošejo, krščansko cerkev ... Po srečavanju z doktorandi sem lažje razumel in zaslutil, zakaj prav iz Indije na Zahod prihajajo najboljši zdravniki, računalničarji, matematiki, duhovniki.

Šolstvo, prednostno področje pastoralnega delovanja Cerkve v Indiji

V Kerali, ki ima 29 škofij, sem se srečal z več škofi, s predstavniki univerz ter srednjih in osnovnih šol. Na srečanjih so škofje poudarjali, da je šolstvo posebna in zelo pomembna oblika pastoralnega delovanja Cerkve. Posebej se trudijo, da bi brezplačni študij omogočili revnim otrokom in študentom. Kakovostna izobrazba je pomembna za to, da bodo mladi našli delo, osebnostno in versko rasli in se na fakultetah učili strpnih odnosov med različnimi verami. Ko sem imel sveto mašo na enem od kolidžev, me je presenetilo dejstvo, da so k maši poleg katoličanov prišli tudi številni hindujci in budisti, manj pa je bilo muslimanov. Eden od hindujskih študentov mi je razložil, da je zanje, ki imajo na stotine bogov, verovati v Kristusa nekaj popolnoma sprejemljivega.

Indija: veselje biti z drugimi in za druge

Indije ni mogoče opisati, mogoče jo je samo za trenutek doživeti in se srečati z ljudmi. V njihovih očeh sije iskra upanja, polni so radosti življenja. Živeti v skupnosti je zanje še vedno odločilnega pomena. Zanimivo je primerjati način življenja v Indiji, na Japonskem in v Evropi. Indijci so radi skupaj, radi se družijo (maša je za njih celodnevno nedeljsko praznovanje, ki zaobjema druženje po maši kot kasneje v družinskem krogu, kar jim veliko pomeni) na vlakih, avtobusih in po ulicah.

Vsepovsod je živahno, kot da se vsi poznajo med seboj. Prirejajo srečanja in različne oblike druženja – od svetih maš do kulturnih in športnih dogodkov. Biti z drugimi, pa naj bo to družina, cerkev ali šola, je zanje nekaj povsem naravnega. Na srečanjih, in bilo jih je veliko, se niti za trenutek nisem počutil tujca. Ljudje so sami pristopili k meni, me spraševali, od kod sem, kako se počutim, kako doživljam Indijo ... Kako drugačen je ta svet od modernega sveta in vase zaprtega človeka, ki ostaja sam, ki životari iz ideologije individualizma, ki hodi po ulicah, ne da bi opazil drugega človeka!