Venezuela je bila zlomljena že dolgo pred sredo, 24. junija, ko sta državo opustošila dva zaporedna močna potresa. Posledice več kot desetletnega slabega državnega upravljanja in gospodarskih sankcij so najbolj opazne v pediatrični bolnišnici Dr. José Manuel de Los Ríos v Caracasu. Na tamkajšnjem oddelku za intenzivno nego lahko zdravniki zaradi kritičnih razmer hkrati oskrbijo le štiri otroke. Po trenutnih, a še nepopolnih podatkih venezuelske vlade je v potresih jakosti 7,2 in 7,5 po lestvici momentne magnitude umrlo več kot 1700 ljudi, več kot 5000 pa je poškodovanih. Ker pa Geološki zavod ZDA ocenjuje, da bi dejansko število žrtev lahko naraslo na več deset tisoč, oblasti pa pogrešajo še ogromno ljudi, resnične razsežnosti tragedije morda nikoli ne bodo znane.
Zdravnik Huníades Urbina-Medina opozarja, da so v preteklosti na intenzivni negi lahko sprejeli do deset pacientov, zadnje desetletje pa se spopadajo s hudim pomanjkanjem osebja, zdravil in ventilatorjev. Med štirimi pacienti na njegovem oddelku je tudi 12-letna deklica s smrtno nevarnimi poškodbami, ki jo je pod seboj pokopala večnadstropna zgradba. Čeprav je reševalcem iz Ekvadorja iz ruševin v zvezni državi La Guaira uspelo rešiti živega 12-letnega dečka, upanje na čudež hitro ugaša, saj je ključno obdobje za preživetje brez vode mimo.
Nadzor nad nastalo škodo otežuje dejstvo, da venezuelske bolnišnice niso bile pripravljene niti na vsakodnevno delo, kaj šele na katastrofo takšnih razsežnosti. Zdravnik Andrés Cortiz iz britanske humanitarne organizacije Healing Venezuela poroča, da je moralo osem bolnišnic v prestolnici popolnoma zapreti svoja vrata. Preostale ustanove so prenatrpane in nimajo niti osnovnih čistil ali razkužil. Vlada je pred katastrofo pomanjkanje opreme pripisovala ameriškim sankcijam, dejstvo pa je, da je zaradi globoke krize državo že pred leti zapustila večina kvalificiranega medicinskega in pedagoškega osebja. Situacijo je dodatno poslabšala prekinitev kubanske medicinske misije, ki je pred tem pomagala najrevnejšim skupnostim.
Zaradi poškodb na infrastrukturi je vlada podaljšala prekinitev pouka v šolah. Samo v Caracasu je poškodovanih 432 šol, tiste, ki so ostale nepoškodovane, pa zdaj služijo kot začasna bivališča za tisoče ljudi, ki so izgubili streho nad glavo.

Močno poškodovana večnadstropna zgradba s porušenimi zgornjimi nadstropji v sektorju Playa Verde v kraju Catia La Mar (zvezna država La Guaira). 29. junij 2026. FOTO: Federico Parra Afp
Življenje v neizprosnem pričakovanju
Izpod porušenih zgradb po vsem Caracasu se že širi neznosen vonj po razpadajočih truplih, a to ne ustavi družinskih članov, ki ob ruševinah taborijo v šotorih. Med njimi je Mirella Herrera, ki upa na čudežno rešitev svojega sina, snahe in vnukov. Na beli tabli v bližini ruševin njihove osemnadstropne zgradbe so izpisana imena stanovalcev: doslej so potrdili 12 mrtvih in tri preživele, 20 ljudi pa še vedno pogrešajo. Kljub temu da je od potresa minilo že pet dni, Herrera ostaja predana: »Čutim, da je moj sin močan. Vem, da me čaka in da ve, da sem tukaj, zato ne bom odnehala.«

Ženska s pomočjo konzervirane hrane pripravlja obrok v La Guairi. 29. junij 2026. FOTO: Maxwell Briceno Reuters
Negotovost prebivalcev je v ponedeljek zgodaj zjutraj dodatno povečal popotresni sunek z magnitudo 4,9. Čeprav po navedbah vlade ni povzročil nove škode, je panične ljudi v pižamah znova pregnal na ulice.
Vračanje domov je za večino onemogočeno, saj so stene zgradb, ki še stojijo, polne nevarnih razpok. Nekatere občine škodo označujejo s sistemom »semaforja«, kjer rdeča barva pomeni, da stavba sploh ni varna za bivanje. Pred eno izmed takšnih izpraznjenih zgradb v Caracasu na vrnitev nemočno čaka tudi 78-letna Soledad Campos Aparicio s svojim psom. Sosednja stavba se je zrušila, oblasti pa stanovalcem ne pustijo nazaj: »Spustijo nas noter le za kratek čas, ne dovolijo pa nam ostati. Sama sem, poškodovala sem si kolena in se sploh ne počutim dobro.« Na zunanjih stenah poškodovanih blokov medtem še vedno visijo plakati nekdanjih predsednikov Nicolása Madura in Huga Cháveza kot grenak opomnik na obdobje, ko so se gradila ta nekakovostna stanovanja.