Predsednik velesile zavrnil stisk roke s prvo damo, odzivi se kar vrstijo: »Tradicija gor ali dol – zdaj si gost. Obnašaj se!«

Na družbenih omrežjih kroži posnetek iz Pekinga, na katerem iranski predsednik Masoud Pezeshkian med vojaško parado odkloni stisk roke s Peng Liyuan, soprogo kitajskega predsednika Xi Jinpinga.

Na spletu so se ob posnetku usule številne reakcije. Nekateri so opozorili, da gre za vero in tradicijo: »To se je zgodilo tudi meni, lahko je zelo nerodno. Med muslimani je to stvar vere in religije,« je zapisal nekdo. Drugi so bili ostrejši: »Iranska tradicija gor ali dol – zdaj si na Kitajskem in si gost. Obnašaj se!« Spet tretji so poudarili pomen spoštovanja različnih kultur: »Resnična diplomacija pomeni spoštovati tradicije drug drugega. Stisk roke ni edini simbol spoštovanja, včasih gre za to, da znaš potegniti mejo.«

Mnenja so bila zelo deljena – od posmehljivih (»Neumno … samo neumno.«), do šaljivih, ki so predlagali vrnitev pandemičnega pozdrava z dotikom komolcev. Nekateri so Pezeshkiana branili: »Bil je kar vljuden.« Bilo pa je tudi precej ostrih kritik na račun islama: »Ženske so v islamu obravnavane kot lastnina. Zato ni stiska roke,« medtem ko so drugi pojasnjevali: »Muslimani se ne rokujejo z nasprotnim spolom, če niso sorodniki ali zakonci.« Pojavila se je tudi primerjava z azerbajdžanskim predsednikom, ki je kljub muslimanski veri roko Peng Liyuan stisnil.

Dogodek v znamenju zgodovinskega spomina

Do dogodka je prišlo 3. septembra 2025 v Pekingu, na vojaški paradi ob 80. obletnici japonske kapitulacije v drugi svetovni vojni. Iranskega predsednika je spremljala hči, ne žena, kot so nekateri sprva napačno poročali. Ob prihodu se je izognila rokovanju s kitajskim predsednikom.

Razlog tiči v islamskih običajih, ki v številnih državah, tudi v Iranu, prepovedujejo fizični stik – kot je rokovanje – med moškimi in ženskami, ki niso v sorodu ali poročeni. Gre za izraz spoštovanja skromnosti, ki temelji na verskih interpretacijah. Takšno vedenje zato ni razumljeno kot diplomatska žalitev, temveč kot spoštovanje lastnih kulturnih in verskih norm.