Renault rafale kot priključni hibrid

Renault je bil kar drzen, ko je pred dvema letoma svoj novi model poimenoval rafale, po nekdanjem enosedežnem letalu za doseganje hitrostnih rekordov; tudi danes obstaja lovsko letalo rafale. Renaultov rafale ne more biti takšna puščica, kljub temu pa je v izvedbi priključnega hibrida poskočen in hkrati uglajen. Priključni hibridi so po navadi zamišljeni v bolj umirjenem slogu, pri renaultu rafalu pa je malce drugače. V tej izvedbi ima v nasprotju z običajno hibridno poleg trivaljnega bencinskega agregata in dveh sprednjih električnih motorjev dodanega še tretjega zadaj, pogon je štirikolesni. Vse skupaj je moči za kar 300 konjev (220 kW), po svoje je zanimivo, da je to tudi edini priključni hibrid znamke.

Ko je bila baterija z zmogljivostjo 22 kWh polna, sem samo na elektriko v že kar hladnem vremenu prevozil 70 km, poraba je bila velika, v bolj prijaznih razmerah bi verjetno zmogel nekoliko več. Ko je baterija blizu izpraznitvi, rafale nadaljuje vožnjo kot hibrid, ki kombinira bencinski in električni pogon. Pogosto, a ne vselej tiho spelje na elektriko. Po želji je lahko zelo hiter in odziven, a to počne uglajeno, brez zvočnega razburjanja. Če že kaj zmoti, je to slišen vklop bencinskega trivaljnika, katerega zvok pač ni tako eleganten kot vse drugo v tem avtomobilu. Ko se vozite v hibridnem načinu, je poraba pri umirjeni vožnji po regionalnih cestah pod 6 l/100 km, na avtocesti je liter in pol večja, v mestu pa preseže 8 l/100 km. Posoda za gorivo tako kot v hibridni izvedbi sprejme 55 litrov, doseg je pri tem lahko kar velik. Baterija se lahko polni le z izmeničnim tokom, največ z močjo 7 kW.

Notranjost je všečna in praktična. Fotografije: Gašper Boncelj

Rafale ima natančen volanski mehanizem, s štirikolesnim krmiljenjem gre lepo v ovinke, vzmeten je s pomočjo elektronike dobro, malce se čuti, da ob kompleksnem pogonskem sklopu to ni ravno lahek avtomobil, njegova masa je skoraj dve toni.

Pregledno in udobno

Navzven deluje zanimivo, že skoraj atraktivno, pri čemer mu je v našem primeru pomagala testna matirana modra barva. Tudi v notranjosti je to všečen, prestižen avtomobil. Izstopajo odlična, dobro nastavljiva sprednja sedeža, kakovosten avdiosistem, pa uporabljeni materiali tako na sedežih kot v vratih ali na armaturni plošči, ki so jo na sovoznikovi strani obdali s pluto. S pomikanjem širokega ročaja na sredinskem delu armaturne plošče si odpremo ali zapremo odlagalni prostor. Še eden je malce za njim, oba sta prostorna. Upravljanje je dokaj logično, kombinacija digitalnosti in klasičnih tipk je primerna, voznika ne obremenjuje in ne odvrača njegovega pogleda s ceste. Vse skupaj je olajšanje v primerjavi s kakšnim ne tako redkim izdelkom, ki hoče biti kot velik pametni telefon na kolesih. Če je kaj vredno graje, je to tako kot v še kakšnem modelu s te osnove preveč ročic na desni strani volanskega obroča. Preglednost iz avtomobila je dobra na večino strani razen nazaj, saj je zadnje okno zaradi rahlo kupejevskega sloga majhno.

Zadaj je potovanje precej udobno.

Spredaj sedimo res udobno, a tudi zadaj razmere za potovanje sploh niso slabe, zanimiva je široka sredinska konzola. Prtljažnik plačuje nekaj davka za dodan zadnji pogon, tu avtu malce zmanjka litrov (90 litrov manj kot v samopolnilnem hibridu), če bi ga vseeno hoteli imeti za kakšne potovalno-prevozne družinske namene. Ima pa praktično deljivo razmerje pri podiranju zadnje klopi (40/20/40). Rafale ni poceni avtomobil, v tej pogonski in opremski izvedbi je še precej dražji kot običajni hibrid. A je tudi res, da te z izjemo cene kar potegne na svojo stran.

Prtljažnik je soliden, a manjši kot v običajnem hibridu.

Renault rafale je prestižni kupejevski SUV.