FOTO: Reuters
Konvoj z reševalnim vozilom, v katerem je ameriški zdravstveni delavec, ki so ga po okužbi z ebolo v Demokratični republiki Kongo pripeljali na zdravljenje v Nemčijo. FOTO: Axel Schmidt Reuters
Kant Brantly. FOTO: Wikipedia
V zgodnjih fazah lahko ebolo zlahka zamenjamo z drugimi, manj smrtonosnimi boleznimi. Oboleli imajo visoko vročino in bolečine v mišicah, podobno kot pri hudi gripi. Skrajna utrujenost in šibkost, ki prizadeneta bolnike z ebolo, se lahko včasih napačno pripišeta malariji.
Ameriški zdravnik Kent Brantly, ki se je z virusom ebole okužil poleti 2014, ko je zdravil bolnike v Liberiji, je delil svojo pretresljivo izkušnjo. Ob tem je izpostavil grozljivo psihološko trpljenje, ki ga doživljajo oboleli. Njegova zgodba ima še večjo težo v luči novih epidemij, ki prizadevajo Demokratično republiko Kongo, zaradi česar je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) razglasila izredne razmere na področju javnega zdravja mednarodnega pomena.
V zgodnjih fazah lahko ebolo zlahka zamenjamo z drugimi, manj smrtonosnimi boleznimi. Oboleli imajo visoko vročino in bolečine v mišicah, podobno kot pri hudi gripi. Skrajna utrujenost in šibkost, ki prizadeneta bolnike z ebolo, se lahko včasih napačno pripišeta malariji.
Ko pa se virusna obremenitev v telesu povečuje, lahko bolezen povzroči bruhanje, hude trebušne krče ter nenadzorovane krvavitve, po katerih je ebola tudi znana. Od prvega pojava bolezni leta 1976, ko naj bi očitno prešla z netopirjev na ljudi v Kongu, je bilo dokumentiranih najmanj 40 epidemij.
Dr. Brantly je ebolo opisal kot »strašno, ponižujočo in uničujoče bolečo bolezen«. A kot je pojasnil, je eden najtežjih vidikov bolezni popolna izolacija. Zaradi izjemne nalezljivosti virusa so morali vsi zdravniki in medicinske sestre, ki so ga zdravili, ves čas nositi popolno osebno zaščitno opremo, kar je po njegovih besedah posebna oblika mučenja tudi za bolnika.
»Edino, kar lahko vidite, so oči vaših negovalcev. To ni težko le fizično, ampak tudi psihološko,« je dejal. Dodal je, da namestitev zapornikov v samico velja za nehumano, izolacija, ki so jo prisiljeni prenašati oboleli za ebolo, pa pomeni prav to – neke vrste samico, ki pušča globoke psihične brazgotine.
Bolnika so sprejeli v posebno izolacijsko enoto univerzitetne bolnišnice Charité v Berlinu, potem ko se je z virusom okužil v Demokratični republiki Kongo, kjer se ebola hitro širi.
Ministrica za zdravje Nina Warken je za DPA izjavila, da je pomoč partnerjem nekaj, kar se nemški vladi zdi povsem samoumevno. Povedala je, da ima Nemčija učinkovit sistem oskrbe, tudi za bolnike z zelo nalezljivimi boleznimi.
»Dobil bo najboljšo možno oskrbo – mi pa bomo ohranili najvišje varnostne ukrepe,« je dejala Warkenova. Dodala je, da so se prav zato Združene države Amerike obrnile na Nemčijo po pomoč.
Ameriške oblasti so za pomoč zaprosile Nemčijo tudi zaradi krajšega trajanja leta, je sporočilo ministrstvo za zdravje. Bolnika so iz Ugande v Berlin prepeljali s posebnim letalom za prevoz zelo nalezljivih bolnikov.
Posebna izolacijska enota v Charitéju ima specializirano infrastrukturo za zdravljenje bolnikov z zelo nalezljivimi in smrtno nevarnimi nalezljivimi boleznimi. Gre za zaprto in zaščiteno enoto, ločeno od rednega bolnišničnega dela, s čimer zagotavljajo, da ni stika z drugimi bolniki.
Svetovna zdravstvena organizacija je novo epidemijo ebole v Demokratični republiki Kongo razglasila za izredno stanje mednarodnega pomena. Do zdaj so zabeležili približno 246 sumljivih primerov, ki so povzročili 80 potrjenih smrti.
Po poročilih WHO se je virus razširil tudi zunaj meja Konga. V sosednji Ugandi so potrdili dva primera, tamkajšnji uradniki pa so poročali tudi o eni smrti. Razmere dodatno zapleta dejstvo, da za trenutni sev virusa ni znanega cepiva, vojaški spopadi v regiji pa skoraj onemogočajo zajezitev širjenja bolezni. Izvorne informacije o epidemiji ebole poudarjajo globalno nevarnost, ki jo predstavlja ta virus.
Približno 50 odstotkov ljudi, ki se okužijo z ebolo, ne preživi. Smrt najpogosteje nastopi zaradi šoka, ki ga povzroči izguba tekočine, običajno med šestim in 16. dnem po pojavu prvih simptomov. Do danes v petdesetletni zgodovini bolezni niso zabeležili niti enega primera širjenja po zraku s kašljanjem ali kihanjem.
Bolezen se širi z neposrednim stikom s telesnimi tekočinami, kot je kri, v nekaterih izjemno hudih primerih pa tudi slina. Večina ljudi virus širi prek krvi, blata in izbruhane vsebine. Po okrevanju lahko semenska tekočina ali materino mleko ostaneta kužna še več mesecev, trupla umrlih pa ostanejo kužna še dolgo po smrti.
Tudi tisti, ki preživijo, se soočajo s hudimi in dolgotrajnimi posledicami. Mnogi trpijo za tako imenovanim postebola sindromom, ki vključuje kronične bolečine v sklepih in mišicah, glavobole, utrujenost ter težave z vidom, ki lahko vodijo tudi v slepoto.
Poleg telesnih težav se preživeli spopadajo tudi s hudimi psihološkimi travmami, vključno z depresijo in posttravmatsko stresno motnjo. Ogromno breme predstavlja tudi družbena stigma, saj se jih skupnost pogosto boji in se jim izogiba, kar vodi v socialno izolacijo in ekonomske težave.
Copyright © Slovenske novice 2025. Vse pravice pridržane.
