Snidenje razbitih družin po 60 letih

Prehod razmejitvenega območja med Severno in Južno Korejo, ki ga že desetletja z obeh strani meje nadzira na stotine do zob oboroženih vojakov, je bil tokrat za nekaj srečnih izbrancev hiter in enostaven. Meja med državama, ki deloma poteka vzdolž 37 vzporednika, velja za eno najbolj zastraženih na svetu, saj tam od konca bratomornega konflikta tehnično še zmeraj velja zgolj premirje. Hladna vojna se na Korejskem polotoku v resnici ni nikoli končala.

Zato je državljanska vojna, katere dediščina še v 21. stoletju močno vpliva na politiko Južne in Severne Koreje, zagotovo eden najbolj nazornih in trdoživih dokazov učinka nasprotujočih si ideologij in grozot ter nesmisla množičnega nasilja, ki jih ta povzroča. Korejce na obeh straneh meje namreč resda razdvaja medsosedski odnos, ki ga desetletja dolgo zastruplja politika, a običajne ljudi po drugi strani povezujejo stoletja enotne zgodovine, kulture, običajev, jezika in ne nazadnje družinskih vezi, ki veljajo za najmočnejše.

Zato je bilo tokratno vnovično snidenje družin, ki jih je pred toliko desetletji s silo razbila in za zmeraj travmatizirala nesmiselna vojna, toliko bolj nabito s čustvi in spomini. Med 65.000 prijavljenimi je južnokorejska vlada z uporabo računalniške loterije izbrala 400 posameznikov. Pred dnevi so lahko z avtobusi prečkali mejo s severno sosedo ter tako po dolgih letih neodgovorjenih vprašanj naposled le dobili odgovore na najpomembnejša – kaj se dogaja z mojim možem, ženo, očetom, mamo, bratom, sestro … Odgovori, kar 140 jih je bilo, so jih pričakali na kraju snidenja v severnokorejskem Kumgangu. Totalitarni sever je srečneže, v nasprotju s Seulom, izbral na podlagi izjemne lojalnosti režimu v Pjongjangu.

V srečanju družin, ki je zgolj drugo takšno v petih letih in dvajseto po vrsti, je sodelovala tudi 88-letna Lee Ok-jeon iz Južne Koreje, ki od premirja od začetka petdesetih let naprej ni več videla svojega moža. Srečanje je ostarela Korejka opisala kot sanje, spet druge je vnovično snidenje tako čustveno prevzelo, da so nekaj časa zgolj točili solze, tokrat sreče.

Srečanje je začetek izvajanja programa nekajdnevnih srečanj izbranih razdeljenih korejskih družin, ki drugače niso imeli in nimajo nikakršnih možnosti, da bi komunicirali s svojci na drugi strani meje. Snidenje je za mnoge njihovo prvo in zadnje, kajti zaradi časovne oddaljenosti vojne je večina preživelih danes stara 80 ali celo 90 let.