
Galerija

Sara Gojić (27) že od otroštva ve, da ima starejšo sestro, a je nikoli ni spoznala. Leta 1995 so njeno mamo obvestili, da je dojenčica kmalu po rojstvu umrla, a je vrsta nepravilnosti v dokumentaciji in pričevanje medicinskega osebja vzbuja sum, da je deklica živa. Dvajset let kasneje so se Sara in njeni starši odločili raziskati, kaj se je v resnici zgodilo.
Kot je Sara povedala za Blic, je njena mama rodila 23. septembra 1995 v beograjski porodnišnici. Porod je potekal normalno, otrok pa se je rodil okoli 4. ure zjutraj. Vse je bilo v redu in punčka je pravočasno zajokala.
A Sarina mama je hčerko lahko videla šele naslednji dan okoli 10. ure dopoldne. Na žalost zadnjič: »Medicinska sestra je otroka prinesla ven, videla jo je in vprašala, kdaj jo bo lahko podojila. Odgovorili so ji, da je prvorojenka in da bo morala počakati, da bo imela mleko in naj se ne vznemirja, saj dojenčke hranijo. Omenila ji je tudi, da bo svojega otroka morda videla po kosilu. »To je bilo 24. septembra 1995,« pravi Sara. »Nato je okoli 11.30 v sobo vstopil zdravnik in povedal mami, da je njen otrok umrl. Mami je zdravnik rekel, naj se umiri, da je tu še več porodnic in naj spakira staro in gre v drugo sobo,« šokantne podrobnosti razkriva Sara.
Kmalu je v porodnišnico prišel Sarin oče. Namesto da bi prvič videla hčer, je izvedel žalostno novico. Zlomljen od bolečine poskuša najti razlago, nato pa je dobil prvo različico zgodbe: »Oče je govoril z zdravnikom, ki mu je povedal, da se je otroku ustavilo srce, da je pomodrela in ni mogla preživeti. Povedal mu je tudi, da so vsi ti dojenčki pokopani s sežigom v skupnem grobu. Moji starši so bili takrat zelo mladi, mlajši kot sem jaz zdaj, in še danes si očitajo, da niso odreagirali tako, kot bi danes. Vendar takrat niso podpisali nobenega dokumenta, nobene dokumentacije o obdukciji ali upepelitvi,«.
Po tragičnem dogodku sta se Sarina starša odpravila v Slovenijo in čakala na rezultate obdukcije iz Beograda. »Ker so moji starši potem nekaj časa živeli v Ljubljani, je teta zahtevala obdukcijski izvid in ga dobila šele šest mesecev po otrokovi smrti. Bil je nekakšen papir, na katerem je pisalo, da pljučni prekati niso razviti in da je to razlog, da je otrok umrl. Na tem papirju ni nobenega žiga ali potrdila, čisto nič. Mama je ta papir nesla k zdravniku v Ljubljano, ki ga je pregledal, se smejal in rekel, da obdukcija ni resna,« pravi Sara.
Kljub temu se je 20 let pozneje Sarina mama odločila stopiti v stik z združenjem staršev iz Srbije in prišla do navodil, kako naj starši, ki sumijo, da je bil njihov otrok ugrabljen, pridobijo določene dokumente.
Nato se je družina Gojić soočila z vrsto nepravilnosti. »Otrok je bil rojen in imel matično številko. Kolikor vem, te matične številke ni mogoče dati nekomu, ki nima imena. Moji sestri naj bi bilo ime Maja, a ji starši tega imena niso uspeli dati. Vendar je bila vpisana nekakšna matična številka,« pojasnjuje Sara. Ko pa so se poglobili v iskanje Sarine sestre, so ugotovili, da osebna številka pripada fantku, ne deklici. Prav tako je zapisano, da je datum smrti otroka nastopil pred njenim rojstvom. »To številko smo preverili v bazi podatkov in sploh ne obstaja. V mrliškem listu piše, da je fantek umrl, vendar je zapisano, da je umrl, preden se je rodil. Najprej bi moral biti datum vpisa, ko je bil dojenček rojen, šele nato, ko je umrl, vendar se je v tem registru najprej vpisal datum, ko je dojenček umrl. Dobro je viden datum vpisa, torej 18. septembra 1995 je bila vpisana v matično knjigo kot umrla in šele nato 23. septembra 1995 v rojstno knjigo kot rojena,« pove.
Po drugi strani pa so bile nepravilnosti tudi na pokopališču. Ni podatkov, da bi bil dojenček pokopan pod priimkom Gojić.