
Galerija

Oblaček mehurčkov napove, da se bo zgodilo zdaj zdaj. K ribjemu zvončku priplava ostriž, ki ga spletni vratarji prepoznajo po hrbtni plavuti in luskah. Ko riba strmi v kamero s svojimi velikimi očmi, tisoči prek spleta tekmujejo, kdo bo kliknil na gumb. Ta bo odklenil zaporo med reko Vecht in kanali Utrechta. Riba, ki ji ni jasno, kaj se je zgodilo, bo lahko nato mirno odplavala naprej. Od marca do junija ta t. i. ribji zvonček omogoča uporabnikom po vsem svetu, da olajšajo pot postrvem, somom in jeguljam. Kot poroča AFP, je to ključna pomoč ribam na Nizozemskem.
»Številne vrste rib spomladi migrirajo zaradi razmnoževanja, a se zataknejo ob raznih ovirah,« pojasnjuje Anne Nijs, ki v Utrechtu upravlja ribji zvonček. Ta je postal prava senzacija, celo v ZDA, kjer ga je v pogovorni oddaji Last Week Tonight 10 minut predstavljal komik John Oliver. Nijsova je povedala, da ima zvonček tudi resno funkcijo – ozavešča o umetnih ovirah, s katerimi se ribe in druga vodna bitja srečujejo na svoji življenjski poti. Pred letom 2021 so ribe včasih namreč čakale tedne, preden so lahko preplavale skozi zaporo, ki je večino časa zaprta. Poleg izgubljenega dragocenega časa za razmnoževanje so bile tudi bolj izpostavljene plenilcem.

Pred tem so včasih čakale tedne, preden so lahko preplavale skozi zaporo, ki je večino časa zaprta.
Danes vsak klik pošlje posnetek njenemu timu, ki odloča, kdaj je kritična masa dosežena in kdaj naj skrbnik zapore odpre vrata. »Včasih 300 ljudi pritisne zvonček za eno samo ribo. To vzame nekaj časa, a gre za enega najbolj pozitivnih projektov,« je dodala. »Veliko ljudi pravi, da je to za njih nekakšna počasna televizija – pomaga se jim umiriti,« je še pojasnila. Kljub priljubljenosti je ribji zvonček le kaplja v morje. Nizozemci so svetovno znani po zapletenem sistemu zaščite pred poplavami in jezov, ki ščitijo nizko ležečo državo pred naraščajočim morjem. Problem pa je, da te ovire blokirajo tudi življenje v vodi. Včasih je edina rešitev človeška intervencija. Že 12 let nizozemska fundacija tako organizira prevoz milijonov jegulj v nizozemske vode. Te čez Atlantski ocean z vzhodne obale ZDA pridejo v hladnejše evropske vode. Mnoge uspevajo v portugalskih ali francoskih vodah, a se jih na tisoče zatakne, ko poskušajo priti do Nizozemske.
Fundacija vsako leto prepelje tri milijone jegulj iz Francije, da uravnoteži nizozemsko populacijo. Veliko teh jegulj doseže odraslost, nekaj jih ulovijo in pojedo. Druge spustijo nazaj v morje, da nadaljujejo migracijski cikel. Spet tretje pa se morda znajdejo v Utrechtu pred spletno kamero, kjer se zanje magično odpre zapora.