Stari stroji, stari mojstri, mlad obraz: tekma s časom za zadnje klobuke

Luton v Veliki Britaniji je znan kot središče izdelovanja klobukov. Njegova zgodovina v tej industriji sega stoletja nazaj, ko je mesto postalo sinonim za kakovostne klobuke, zlasti klasične čolnarske, znane kot boaterji, kakršni so se nosili v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. A čeprav je klobuk simbol mesta, tradicionalno klobučarstvo izumira. Komaj 19-letni Lutončan James Anderson se je odločil preprečiti konec izdelovanja boaterjev. »Ogledal sem si nekaj tovarn, ki so ostale v Lutonu, a boaterjev ni nihče izdeloval, kar je smešno, saj je ta klobuk na logotipu našega nogometnega kluba in na polovici mestnih logotipov. Imamo ga na šolskih suknjičih. Boater je zelo vpet v lokalno zgodovino, vendar ga v resnici nihče več ne izdeluje,« je povedal za lokalni časopis.

Po znanje se je odpravil v London, v najstarejšo trgovino s klobuki na svetu Lock & Co. Hatters, kjer je še vedno zaposlen. V Lutonu je začel zbirati stare stroje, ki so po zapiranju obratov pogosto pristali pri zasebnikih, ter vložil čas in denar v njihovo obnovo. Da projekt teče, opravlja dve službi, hkrati pa išče pomoč pri starih mestnih strokovnjakih. »Ljudje, ki znajo popravljati te stroje, so stari 75 let. Mojster, ki lahko izdela dele, ima 81 let – če ga jutri ne bo, ni več upanja za popravila,« opozarja.

Po slamnikih znano mesto mora imeti lastnega izdelovalca, je prepričan.

Luton je bil nekoč eno ključnih britanskih središč klobučarstva. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je panoga po podatkih o lokalni dediščini zaposlovala več kot 10.000 ljudi in proizvedla okoli 70 milijonov klobukov na leto. Danes od te industrije ostajajo predvsem sledi v prostoru in spominu skupnosti – ter redki posamezniki, ki znanje še obvladajo. Anderson ne želi, da bi klobučarstvo obstalo zgolj kot muzejski eksponat. Klobuke bo v Lutonu izdeloval in ponujal na lokalnih dogodkih, prodajal pa jih bo tudi v dobrodelne namene.