V nadaljevanju preberite:

Odkar se je pred ducatom let po odstopu Benedikta XVI. pojavil na pročelju bazilike svetega Petra, je Jorge Mario Bergoglio veljal za »drugačnega papeža«. Drugače, bolj prijazno je pozdravil. Drugačen je bil tudi zato, ker je prišel od daleč, iz Latinske Amerike, veljal je za Argentinca, čeravno je bil italijanskih korenin. V Argentini je rasel pri starih starših, špansko se je naučil, ko je šel v šolo, tako je povedal izpraševalcem za svojo biografijo. Drugačen je bil predvsem v primerjavi s svojimi papeškimi predhodniki, ki so vsak po svoje zaznamovali prejšnje stoletje in začetek sedanjega, Frančišek je svojo institucijo poskušal prilagoditi enaindvajsetemu stoletju.

Ker je prišel od daleč, je bil Frančiškov pogled na cerkveno občestvo drugačen. Ni izhajal iz hladne vojne, kakor sta Janez Pavel II. in Benedikt XVI., ki sta bila neposredna udeleženca medvojnega in povojnega dogajanja. Njegova obzorja so bila drugačna, videl je revščino, kakor je Evropa ni več poznala, od blizu je poznal življenje migrantov, navsezadnje je sam izhajal iz priseljene družine. Držal se je vseh temeljnih teoloških stališč Katoliške cerkve, ni si upal poseči v celibat, čeravno bi s tem dosegel revolucionarne rezultate, ki pa se jih sedanje generacije klerikov še bojijo. Celoten portret papeža Frančiška preberite z nakupom naročnine.