Svetovna stroka z udarno novico: kovidna cepiva ne povzročajo res raka, nasprotno, zdravijo ga

Konec leta 2025 je bila v reviji Nature objavljena študija ameriških raziskovalcev iz centra za zdravljenje raka MD Anderson, ki je pokazala, da so bolniki z rakom, cepljeni z mRNA cepivom proti covidu-19 v prvih stotih dneh po začetku onkološkega zdravljenja dosegli skoraj dvakrat boljšo prognozo preživetja kot necepljeni bolniki. Ugotovitve so v nasprotju s trditvami, ki so med pandemijo namigovale, da bi mRNA cepiva lahko spodbujala rakavo transformacijo celic.

Ključ do razlage leži v delovanju imunskega sistema. Klasična cepiva običajno vsebujejo dve sestavini: antigen, ki sproži specifičen imunski odziv, in adjuvans, snov, ki ta odziv okrepi. Pri mRNA cepivih dodatni adjuvans ni potreben, saj ima molekula mRNA dovoljšnje spodbujevalne lastnosti že sama po sebi. Spodbuja nastajanje citokinov, med drugim interferona tipa I, ki aktivira prirojeno imunost ter izboljša predstavitev antigena limfocitom T in B. Tako ena sama molekula opravi dvojno nalogo – nosi zapis za antigen in hkrati okrepi imunski odziv. To je še posebej pomembno pri tumorjih, ki nimajo dovolj vnetnega odziva, niti zadostnega števila aktivnih T-limfocitov, da bi jih imunski sistem učinkovito napadel. mRNA cepiva lahko tumor naredijo bolj prepoznaven imunskemu sistemu ter hkrati povečajo število in aktivnost T-celic, kar okrepi učinek imunoterapije.

Dve vrsti pristopa k zdravljenju z mRNA

Na tej podlagi poteka več kot 120 kliničnih raziskav mRNA cepiv proti različnim vrstam raka, od melanoma in pljučnega raka do možganskih tumorjev. Razvijata se dva glavna pristopa. Prvi je personaliziran: za vsakega bolnika se izdela cepivo na podlagi specifičnih mutacij njegovega tumorja. Tak pristop je natančnejši, vendar zahteva sekvenciranje tumorja, analizo podatkov in hitro proizvodnjo cepiva za posameznika, zato je dražji in časovno zahteven. Drugi pristop temelji na vnaprej določenem naboru tumorskih antigenov, značilnih za določeno vrsto raka; je cenejši, a manj prilagojen posamezniku.

Raziskuje se tudi tretja možnost – neposredno vbrizgavanje mRNA v tumor, pri čemer zapis ne kodira tumorskega antigena, temveč molekule, ki preoblikujejo tumorsko mikrookolje. Tumorji namreč pogosto ustvarijo okolje, ki zavira imunski odziv. S spremembo tega okolja bi lahko tumor postal imunološko aktiven, kar bi povečalo uspešnost zdravljenja.