
Galerija

»Trenutne razmere so norišnica,« pravi Aliko Dangote, najbogatejši Afričan, medtem ko v svoji pisarni v Lagosu spremlja skokovito rast cen nafte. Nigerijski poslovnež, čigar premoženje ocenjujejo na 28,5 milijarde dolarjev, se je pravkar vrnil s terena, kjer njegov najnovejši megaprojekt spreminja pravila globalne igre, poroča Jutarnji list. Gre za največjo rafinerijo na kontinentu, ki se razprostira na območju, velikem za polovico Manhattna. Dangote ni le še eden izmed milijarderjev. Njegova rafinerija, ki lahko dnevno predela 650.000 sodčkov nafte, je postala ključna točka v času svetovne energetske nestabilnosti. »Ljudje so pripravljeni plačati karkoli,« pojasnjuje 68-letni podjetnik, čigar telefoni v zadnjih mesecih ne nehajo zvoniti. Projekt zanj ne predstavlja le dobička, temveč simbol afriške samozadostnosti. Prepričan je, da se Afrika brez domačih investicij nikoli ne bo zares industrializirala.
Njegova pot se je začela v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je po vzoru svojih prednikov trgoval z osnovnimi dobrinami, kot sta sol in sladkor. Prelomnica se je zgodila po letu 2000, ko se je na pobudo takratnega predsednika preusmeril v proizvodnjo cementa. Podjetje Dangote Cement je postalo temelj njegovega imperija, čeprav so kritiki pogosto poudarjali, da so mu pri vzponu pomagale politične vezi in stroge omejitve uvoza, ki so onemogočale konkurenco. Vendar pa rafinerijski kompleks v Lagosu predstavlja povsem novo raven ambicij. Za gradnjo tega industrijskega mesta je bilo treba izsušiti ogromna močvirja in zgraditi lastno pristanišče za dostavo opreme. Osrednji destilacijski stolp je višji od londonskega Big Bena, tamkajšnji rezervoarji pa lahko shranijo več tekočine, kot je Francija v enem letu pridela vina. »Gradimo celo lastno letališko stezo, saj ljudje ne verjamejo, da takšen objekt v Afriki sploh obstaja, dokler ga ne vidijo na lastne oči,« dodaja Dangote.

Vpliv rafinerije na nigerijsko gospodarstvo je ogromen. Medtem ko je Nigerija največja proizvajalka nafte v podsaharski Afriki, je paradoksalno desetletja uvažala večino pogonskih goriv. Dangotejeva naložba zdaj pokriva domačo porabo, stabilizira lokalno valuto nairo in po ocenah MDS povečuje državni BDP. Kljub očitkom o ustvarjanju monopola Dangote trdi, da se bori proti »naftni mafiji«, ki je dolga leta profitirala na račun uvoza. Poleg goriva rafinerija proizvaja tudi surovine za plastiko in detergente, v ogromnih skladiščih pa nastajajo milijoni ton umetnih gnojil. V času, ko so globalne oskrbovalne poti prek Hormuške ožine ogrožene, postaja Nigerija ključni izvoznik gnojil za svetovni trg.
Zaradi njegovega neustrašnega vlaganja ga tuji analitiki že primerjajo z Mukeshem Ambanijem, najbogatejšim Indijcem, ki vodi podobno obsežne operacije v svoji domovini. Dangotejeve ambicije se ne ustavljajo pri Nigeriji; njegovo podjetje je prisotno že v 16 afriških državah, od rudnikov bakra v Zambiji do predelave kakava v Slonokoščeni obali. »Vemo, da nihče drug ne bo prišel investirat v naš kontinent, če tega ne bomo storili sami,« poudarja Dangote. Meni, da se drugi afriški kapitalisti bojijo tveganj, sam pa v tem vidi priložnost. Čeprav se še vedno zanaša na tujo tehnološko pomoč in indijske menedžerje, ostaja neomajen v svoji viziji. Ko odhaja na naslednji sestanek, samozavestno napove: »Čez tri leta bo vse, kar vidite danes, še trikrat večje.«