Trump v sporu z Berlinom, Rimom in Madridom, hkrati jih prosi za pomoč proti Iranu

Donald Trump in izraelski premier Benjamin Netanjahu sta 28. februarja napadla Iran in Libanon. Ameriški predsednik je o tem obvestil Kongres 48 ur pozneje, s čimer se je sprožil 60-dnevni rok, ki se je iztekel prejšnji petek. Izteklo se je tudi drugo, krajše obdobje štirih do šestih tednov, ki si ga je Trump sam zadal za dosego ciljev, vendar napovedanih rezultatov ni. Izrael medtem nadaljuje agresijo v Libanonu proti Hezbolahu, ki vpliva na stotine tisočev ljudi, ki z militantno organizacijo niso povezani.

Demokrati vztrajajo, da mora Trump za nadaljevanje vojne pridobiti odobritev Kongresa, vendar administracija za to ne kaže zanimanja. Vodja senatne večine, republikanec John Thune, je v četrtek izjavil, da ne načrtuje glasovanja o uporabi sile v Iranu. Obrambni minister Pete Hegseth je v Kongresu pojasnil, da vlada meni, da se »60-dnevna ura ustavi« v času prekinitve spopadov. Premirje med Iranom in ZDA je sicer stopilo v veljavo 7. aprila. Hegseth se je skliceval tudi na tisti del zakona, ki predsedniku omogoča 30-dnevno podaljšanje zaradi varnosti vojske pri umiku. Agencija AP pa je ob tem navedla protiargument: Iran še vedno nadzoruje Hormuško ožino, ameriška mornarica pa izvaja blokado, da bi preprečila izplutje iranskih naftnih tankerjev.

Senat o Trumpovih vojnih pooblastilih verjetno ne bo glasoval. Tudi če bi prišlo do glasovanja, bi večina republikancev podprla stališče administracije. Čeprav so trije senatorji napovedali glas proti, to ne bi bilo dovolj za rušenje večine, poleg tega pa računajo na glas demokrata Johna Fettermana, ki vojno podpira. Adam Smith, najvišje uvrščeni demokrat v odboru za oborožene sile, je za AP dejal: »Ali kdo sploh pričakuje, da bo Trumpova administracija spoštovala zakon? Jaz ne.« Če je Iran računal na to, da bo Kongres Trumpu otežil delovanje, je bila to napačna ocena.

Nadaljuje blokado

Trumpa so v četrtek seznanili z vojaškimi in drugimi možnostmi v vojni proti Iranu. Glede na skope informacije se je odločil za nadaljevanje blokade iranskih pristanišč, od česar pričakuje krah tamkajšnjega gospodarstva. Reuters v svoji analizi ugotavlja, da je Iran morda bolj sposoben vzdržati pritisk, kot meni Washington. Čeprav so razmere v državi slabe, je vprašljivo, ali bi novi napadi sprožili upor prebivalstva. Bolj verjetno je, da bi trenutno stanje »ne vojne ne miru« povzročilo močno nezadovoljstvo med ljudmi. ZDA tej možnosti niso naklonjene, vendar se zavedajo usodnih posledic novih napadov: Iran bi odgovoril po ciljih v regiji, kar bi prineslo nov skok cen nafte in svetovne gospodarske težave.

Za 14. in 15. maj je načrtovan vrh Trumpa in Xi Jinpinga. FOTO: Evelyn Hockstein Reuters

Ameriški State Department je veleposlaništvom poslal navodilo, naj države pozovejo k pridružitvi novi koaliciji »Konstrukcija pomorske svobode«, ki naj bi omogočila promet skozi Hormuz. V pozivu piše, da bi sodelovanje okrepilo kolektivno sposobnost za zaščito svetovnega gospodarstva in pokazalo enotno odločnost proti iranskemu oviranju tranzita. To iskanje kolektivne akcije mnogi vidijo kot znak šibkosti, ki ga bo Peking znal izkoristiti. Odziv Nove Zelandije je bil pričakovan: sodelovali bodo le, če bo uveljavljeno vzdržno premirje.

Grozi z umikom vojske

To je stališče, ki ga že tedne zagovarja tudi Evropa, s katero se je Trump zapletel v nov spor. Najprej je Nemčiji zagrozil z umikom vojske, ker ga je kancler Friedrich Merz kritiziral, kar pa je povzročilo nezadovoljstvo v Pentagonu, saj tak korak v času bližnjevzhodne krize ni preprost. Na vprašanje novinarjev, ali bi zaradi nasprotovanja vojni z Iranom umaknil čete tudi iz Italije in Španije, je Trump odgovoril: »Da, verjetno bom. Zakaj pa ne? Italija nam ni bila v nikakršno pomoč, Španija pa je bila grozna, absolutno grozna.« Hkrati ameriški diplomati te iste tri države prosijo, naj se pridružijo njihovi pomorski koaliciji.

Kitajski zunanji minister Wang Yi je medtem spretno izkoristil bližnjevzhodno vojno, da bi v pogovoru z ameriškim državnim sekretarjem Marcom Rubiem predstavil moč Pekinga pred morebitnim vrhom med Trumpom in Xi Jinpingom, ki je načrtovan za 14. in 15. maj. Medtem ko so ZDA okupirane z Iranom, je Wang Rubiu sporočil: »Vprašanje Tajvana je največje tveganje v odnosih, saj se nanaša na temeljne kitajske interese.« Poudaril je, da je Tajvanska ožina prav tako pomembna pot kot Hormuz, in dodal, da bi morale ZDA izpolniti obljube ter sprejeti prave odločitve za odpiranje prostora sodelovanju in svetovnemu miru.