Gaziantep se med turškimi mesti po velikosti uvršča takoj za vodilno peterico. Med vožnjo z letališča se pred očmi obiskovalca najprej oblikuje podoba razmeroma bogatega in industrijsko razvitega centra, kamor samo iz Istanbula vsak dan pride deset letal. Toda to je samo prvi vtis. Bistvo mesta in pokrajine je globlje. Recimo v tem, da lahko v enem dnevu z avtom preskočimo od paleolitika do 21. stoletja – in se vmes ustavimo v več tisočletjih človeške zgodovine. A mestu je, kljub zgodovini, ki se tu preriva, uspelo nekaj dragocenega: ni postalo muzejski artefakt, ampak vedno in kar naprej gradi.
Gaziantep leži na jugu Turčije, zelo blizu meje s Sirijo. Danes je to kulturno in gospodarsko središče jugovzhodne Anatolije, navadno pa ga opišejo kot točko prehoda med Sredozemskim morjem in Mezopotamijo, zibelko civilizacij. Zaradi strateške lege, povezane s svilno potjo, že tisočletja deluje kot pomembno trgovsko križišče, za nameček pa leži na območju, kjer so se ljudje naseljevali že od najstarejših obdobij zgodovine.
Jeriha, Damask, Biblos, Alep, Argos, Luksor, Plovdiv ... To so kraji, ki so si jih ljudje tisočletja izbirali kot kraj za življenje. Mednje, nekje na konec prve deseterice, bi lahko uvrstili tudi območje, ki ga danes povezujemo z Gaziantepom. A tu zgodovina ni samo nekaj, kar je ostalo pod zemljo ali za steklom. Če je za odkrivanje starih časov navadno treba kopati v globino, pa se tu vse ponuja na površju. Vplivi, ljudje in kulture, ki so se stoletja mešali na tem prostoru, so še vedno del mesta.
Ni lepšega načina, da začneš vse to vsrkavati, kot je denimo prodajalna baklave, na vrhu ulice, kjer se stika nekaj bazarskih uličic. Le nekaj korakov naprej bi se znašli v živobarvnem svetu bakrene posode, po kateri so še posebej znani, med kupi začimb in pistacij, sladkarijami, suho zelenjavo, nanizano na vrvice, seveda tudi navadno sejemsko kramo.
Kava in baklava: zgodovina na krožniku
Unesco je Gaziantep leta 2015 uvrstil v mrežo ustvarjalnih mest gastronomije. Hrana je bila tu temelj kulturne identitete od železne dobe naprej. Najbolj znani so po pistacijah, mesto je središče pridelave, pa tudi predelave, kar je povsem očitno na živilskem delu tržnice. Ko mi rečemo pistacija, vidimo drago zeleno jedrce, morda dubajsko čokolado, v Gaziantepu pa je to del vsakdanjika.
Ne le da je mesto obdano z ogromnimi nasadi, na tržnici Antep Almaci Pazari, ki vam jo predlagam kar za prvi postanek dneva, če se znajdete v tem mestu, se lahko podrobneje pozanimate. Tu so, kalibrirane po velikosti in kakovosti, naložene v velikanske košare, rade volje vam poskušajo pojasniti vse o pridelavi.
Zakaj prav pistacije? Popolnoma jim ustreza klima: poleti temperature narastejo do štirideset stopinj, pozimi pade celo kaka snežinka. Tukajšnje so tako živo zelene barve, da bi, če bi jih videli na fotografiji, pomislili na fotošop. Antepska baklava ima celo zaščiteno geografsko označbo. Rastlino pa so se naučili uporabljati na mnoge druge načine. Zanimiva je tudi kot kavni nadomestek, ki ga v Gaziantepu največkrat ponujajo pod imenom
menengič, narejen iz praženih plodov divjega sorodnika, trebinta. Pistacija pride prav celo kot priloga, z dušenimi mladimi poganjki.
»Koliko? Dve, tri? Vsako po eno?« vpraša prodajalec baklave s pomočjo hčerke, kajti s tujimi jeziki so tu bolj slabi. Pokimam, kar razume kot dovoljenje, da mi na krožnik razporedi tri. Čez pol ure sem še kar tam. Če rečejo, da je hrana ena najbolj živih in najboljših predstavitev zgodovine in kulture nekega kraja, potem sem obojega vsrkala že toliko, da mi je rahlo slabo. A vendar, prvi postanek, če vas pot pripelje v to mesto, naj bo prav to: kava in baklava, ob tržnici, kjer vse vrvi od življenja.
Skok iz mesta: Dülük in Yesemek
Tako okrepljeni s tukajšnjimi prehranskimi posebnostmi se lahko takoj spopademo z najbolj oddaljeno zgodovino teh krajev. Dülük leži manj kot deset kilometrov od mestnega središča; danes je park in hkrati območje, kjer najstarejše sledove človeka datirajo v paleolitik – približno šeststo tisoč let nazaj. Pozneje je tu zrasel Doliche, pomembno mesto na križišču poti med Anatolijo in Mezopotamijo. Njegov pomen pa ni bil samo trgovski, temveč tudi verski.
Prav od tu se je po rimskem imperiju razširil kult Jupitra Dolihena, boga, ki je imel korenine v starejšem lokalnem božanstvu. V skalo vklesane grobnice in podzemna svetišča pričajo o svetu, v katerem so ljudje verovali v bogove, ki so se s potujočimi vojaki in trgovci selili po ogromnem imperiju. Mesto je v 12. stoletju izgubilo pomen in zamrlo, a je ostalo zanimivo predvsem zaradi tega, ker na enem kraju pokaže, kako se lahko skozi stoletja spreminjajo ljudje, vere in oblast. Arheološko najdišče je zaščiteno, park ob njem pa je namenjen vsem in prizorišče radostnih družinskih piknikov.
Prvi postanek, če vas pot pripelje v to mesto, naj bo prav to: kava in baklava,
ob tržnici, kjer vse vrvi od življenja.
Yesemek pa je eno najbolj nenavadnih arheoloških najdišč v okolici Gaziantepa, kaki dve uri vožnje stran je. Med 14. in 8. stoletjem pred našim štetjem je bil to kamnolom in kiparska delavnica na prostem, največja v času starodavne Prednje Azije. Po pobočju je raztresenih več sto skulptur in nedokončanih kamnitih izdelkov, zato je to eden redkih krajev, kjer lahko skoraj spremljaš pot od kamnitega bloka do monumentalne figure. Morda je prav to najmočnejši vtis Yesemeka: ne gledaš ostankov preteklosti, ampak delo, ki je obstalo sredi nastajanja.
Tu me je obšla misel o Gaziantepu kot takem, kajti tu se je vedno – gradilo naprej. Vse pomembne zgodovinske najdbe se ponujajo na površju, pod njim, tisto, česar starodavna ljudstva niso mogla natančno poznati, pa je skrita nevarnost. Februarja 2023 je območje prizadel eden najhujših potresov v novejši zgodovini Turčije, kajti tu se stikata anatolska in arabska tektonska plošča. Danes, pičla tri leta kasneje, je v samem Gaziantepu razdejanje vidno le v sledovih. Mesto, ki ima močno industrijsko in gospodarsko zaledje, je začelo graditi in obnavljati skoraj takoj.
Rumkale: čas za Evfrat
Od kamna pa k vodi, enako pomembni za to območje. Rumkale je trdnjava, za katero pravijo, da je kot filmska kulisa, ki jo je nekdo pozabil pospraviti. Gre za utrdbo, visoko v skali, ki kot pomol sega v okljuk Evfrata. Daljna zgodovina sega v 9. stoletje pred našim štetjem, najbolj pa je trdnjava cvetela v srednjem veku, ko je bila pomembno versko središče armenske cerkve.
Obiskovalcu lahko vzame samo pol ure, če pride z avtom in si jo ogleda z nasprotnega brega. A daleč najboljši način za ogled je z ladjico. Cela flota manjših turističnih bark vozi iz pristanišča v mestecu Halfeti. Enako zanimivi so bregovi mogočne reke. Videti je mogoče več votlin, v eni od njih naj bi po legendi živel Janez Evangelist in na roke prepisoval Sveto pismo. Še bolj izjemna pa je plovba nad vasico Savaşan Köyü, v večjem delu so jo potopili, ko so ta del reke zajezili. Ena najbolj znanih vedut je minaret, ki štrli iz vode.
Reke imajo vedno neko mistično moč, verjetno zato, ker tečejo. Na tem kraju, na ladjici, ki je plula ob hreščanju turškega popa iz zvočnikov, sem postala najbolj filozofsko ranljiva. Reka, pa ves ta čas, ki je stekel mimo in ga z današnjimi prevoznimi sredstvi tako lagodno preskakujemo, se mi je zgostil v vprašanje o odnosu, do »tu in zdaj«. Kaj ujamemo, kaj zamudimo? Ti kraji ob Halfetiju so namreč znani še po nečem. Po črni vrtnici. Seveda je rdeča: ampak specifična sestava prsti, ki jo je nanosil Evfrat, pa pripeka povzročijo, da je poleti ta gavtroža zares temna. Le tu in le zdaj cveti, sem si mislila, to je trenutek, ki ga je treba ujeti. Stopim v rastlinjak na rečnem bregu – in tam ni niti enega cveta. Pol ure prej so vse porezali.
Kdo je tukajšnja Mona Liza
Čudno, pravzaprav, da turisti Gaziantep pustijo tako pri miru. Ne le da ima sijajno zgodovino in slastno kulinariko, ponaša se tudi z nekaj turističnimi atrakcijami, ki spadajo v svetovni razred. Nemogoče je spregledati največji muzej mozaikov na svetu, v katerem so zbrane rešene umetnine iz mesta Zeugma na bregovih Evfrata. Gre za mesto, nekaj več kot 50 kilometrov od Gaziantepa, ki je najbolj cvetelo v rimskih časih.
Ko so pred četrt stoletja tudi tisti del poplavili z jezom, so od tam rešili toliko mozaikov, da je muzej, ki so ga odprli leta 2011, takoj postal največji te vrste na svetu, pravijo v Gaziantepu. Celoten kompleks je velik trideset tisoč kvadratnih metrov, od teh je več kot dva tisoč dejanskih mozaikov.
Ikonična podoba muzeja, obraz, ki ga v Gaziantepu srečamo na vsakem koraku, je Cigančica: podoba mladega dekleta, izdelana iz drobcenih rečnih kamenčkov.
Izdelava je prefinjena, tako elegantna, da tudi obiskovalec, ki je v ogromno sodobno muzejsko zgradbo vstopil povsem ravnodušen do te umetnostne tehnike, odide navdušen. Govorim seveda o sebi. Muzej ima atrakcijo, tukajšnjo inačico gospe, ki v Louvre privablja neprekinjeno reko ljudi. Ikonična podoba muzeja, obraz, ki ga v Gaziantepu srečamo na vsakem koraku, je Cigančica: podoba mladega dekleta, izdelana iz drobcenih rečnih kamenčkov. Razstavljena je v posebni sobi, popolnoma temni. Kot Mona Liza ima tudi ona v pogledu nekaj posebnega – tega ne moreš prav imenovati, a je tam: iskra, prebrisanost, hudomušnost. Mrtvi kamenčki so ustvarili živ pogled, portret osebe z značajem.
