Ukradli 645 otrok! Milan Kučan: Zgodovina se strašljivo ponavlja (FOTO)

Društvo taboriščnikov – ukradenih otrok je z Muzejem novejše zgodovine Celje in Mestno občino Celje pripravilo slavnostno akademijo ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne in vrnitve ukradenih otrok v domovino. Nacisti so avgusta 1942 ukradli 645 slovenskih otrok in jih odpeljali na ozemlje tretjega rajha. V soboto se jih je okoli 50, živi jih še okoli 80, spet srečalo v Celju.

Slavnostne akademije so se med drugimi udeležili (z leve) poslanka Janja Sluga, prof. dr. Janez Žmavc, celjski župan Matija Kovač, minister za obrambo Borut Sajovic, prvi predsednik RS Milan Kučan, predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič in predsednica Društva taboriščnikov – ukradenih otrok Aleksandra Hribar. Foto: Andraž Purg/MOC

Predsednica Društva taboriščnikov – ukradenih otrok Aleksandra Hribar je hči ukradenega otroka. Foto: Andraž Purg/MOC

Prof. dr. Janez Žmavc je bil dolgoletni predsednik Društva taboriščnikov – ukradenih otrok in tudi sam ukradeni otrok. Foto: Andraž Purg/MOC

Zločin se je zgodil v celjski okoliški šoli, danes je to I. osnovna šola Celje. Prof. dr. Janez Žmavc, dolgoletni predsednik društva ukradenih otrok, je svojo mater zadnjič videl tam. Kot je povedal v lanskem intervjuju za Delo, so starše odpeljali v temi, v tišini: »Da otroci ne bi slišali. Ko jih ni bilo več, je bilo joka še in še. Ampak zdi se mi, da me je mama, preden je šla, potrepljala. Ne vem, ali je to dejstvo ali sem si samo domišljal. Videl je nisem več.«

Za sedmimi otroki se je izgubila vsaka sled, nekateri pa so šele kot odrasli odkrili, kdo so in od kod prihajajo. Ingrid von Oelhafen, ki se je rodila kot Erika Matko v Rogaški Slatini, je šele pri 59 letih odkrila svoje prave korenine. Vsako leto pripotuje več kot tisoč kilometrov na srečanje ukradenih otrok. Tudi v soboto je bila v Celju in zaigrala Kje so tiste stezice.

Predsedovanje društvu je od Žmavca prevzela Aleksandra Hribar, hči ukradenega otroka Draga Hribarja, dolgoletnega novinarja Dela, njena babica je bila odpeljana v Auschwitz. »Tudi moji teti sta bili ukradena otroka, ena je umrla pri sedmih letih, ker so na njej delali poskuse.« Dodala je, da v družini o tem niso veliko govorili, oče je o tem veliko pisal: »Ukradene otroke smo neverjetno spoštovali. Dali so nam izjemno moč, ker smo si rekli, če so oni preživeli vojno, potem je ni stvari na tem svetu, ki je človek ne bi zmogel. Pogum smo črpali iz njihovih tragičnih usod.«

Slavnostni govornik na akademiji je bil prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan. Foto: Andraž Purg/MOC

Ingrid von Oelhafen je pri 59 letih odkrila, da je v resnici Erika Matko iz Rogaške Slatine. Foto: Andraž Purg/MOC

Vsem ukradenim otrokom so podelili sončnice. Foto: Andraž Purg/MOC

Ta niti po vrnitvi domov za mnoge ni bila lepa. Domovi mnogih so bili porušeni, številni so ostali brez staršev. Več desetletij so si ukradeni otroci prizadevali, da bi dobili odškodnino za premoženjsko škodo. Šele letos poleti je bil sprejet zakon, ki to omogoča, je v govoru poudaril Žmavc.

Opomin

Slavnostni govornik na akademiji je bil prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan. Dejal je, da so »ukradeni otroci še eden od zločinov, ki so jih okupatorji prizadeli Slovencem. Bili so del zločinskega načrta, da bi nas kot narod izbrisali. Uspel bi, če se ne bi uprli.« In zgodovina se strašljivo ponavlja. Kučan je spomnil na tisoče ukradenih ukrajinskih otrok, na usode otrok v afriških vojnah ter na deset tisoče ubitih in ranjenih otrok, »ki najbolj prepričljivo govorijo o genocidu Izraelcev nad Palestinci. Človek, ki ima vsaj malo človečnosti in vesti, bo to prepoznal, bo to početje poimenoval s pravim imenom in ne bo čakal, če in kdaj bo kakšno sodišče o tem tudi pravno presodilo. V svetu, v katerem odrasli svoje spore rešujejo z vojnami, so največje žrtve prav otroci. Ne glede, kdo je povzročitelj tega gorja in za čigave otroke gre. Velja tudi za otroke v taborišču na Petričku nedaleč od tod.«

Nekdanji predsednik je opozoril, da vojne ne smemo sprejeti kot načina življenja, temu se moramo upreti: »Dolžni smo se upreti razčlovečenju sveta, ki ga prek avtokratskih vladavin vsiljujejo predvsem interesi oboroževalnih industrij. Ne smemo dopustiti, da bi pristali na lastno razčlovečenje. To se začne, če se bomo brezbrižno odvrnili od TV-ekranov, na katerih nam znova in znova prikazujejo podhranjene in ranjene otroke brez otroštva, v prazno strmeče oči starih ljudi, ki so izgubili vse, ruševine nekdanjih domov, reke beguncev in roke živih mrličev, ki prosijo za košček kruha in požirek vode. V tistem trenutku bomo postali sostorilci. Ne smemo se navaditi na te slike kot na nekaj običajnega.«

Usoda ukradenih otrok ne sme utoniti v pozabo, je povedala Hribarjeva in dodala, da naj bo njihova resnica, četudi boleča, navdih prihodnjim generacijam, da zgradijo pravičnejši svet: »Svet, v katerem bodo otroci z otroki sobivali v miru, varni in ljubljeni, v skrbnem zavetju odraslih, ki bodo znali varovati njihovo nedolžnost in negovati njihovo prihodnost.«