Umrl je mož s svetlobo v sebi: Tudi revščina si zasluži ponos, je bil prepričan

Umrl je svetovno priznani francosko-brazilski fotograf Sebastião Salgado, znan po obsežnem opusu podob divjih živali, pokrajin in ljudi po svetu. Star je bil 81 let. Pred leti je režiser Wim Wenders s fotografovim sinom Julianom o njem posnel dokumentarni film Sol zemlje.

Salgado se je rodil leta 1944 na farmi blizu brazilskega mesta Aimorés. Študiral je ekonomijo in postal goreč levičar in aktivist. Na univerzi je spoznal Lélio Deluiz Wanick, poročila sta se in odpotovala v Pariz. Nekega dne je prinesla domov fotoaparat. Prva fotografija, ki jo je posnel, je bila fotografija njegove žene, njegove največje ljubezni, in potem se je še enkrat zaljubil – v nov poklic, ki je postal ­obsedenost. Leta 1984 se je kot fotograf priključil humanitarni organizaciji Zdravniki brez meja, ki so odšli na pomoč najbolj pozabljenim in revnim državam na svetu, v Čad, Etiopijo, Mali, Sudan, kjer je zaradi lakote umrlo več kot milijon ljudi. Salgadove fotografije umirajočih zlomijo srce. Obkrožile so svet.

Za seboj je pustil velikanski opus. FOTO: Diego Nigro/AFP

Številni kritiki so mu očitali, da so njegove fotografije preveč lepe, saj vendar prikazujejo revščino in trpljenje, a jim je mojster odgovarjal, da si tudi revščina zasluži ponos. »Tudi najrevnejše delavke v Indiji se oblečejo v pisane sarije, na sebi imajo ves nakit, ki ga premorejo, in vsak dan, preden gredo na delo, si v lase vpletejo sveže cvetje.« Salgado se je spraševal, zakaj zahodnjaki mislijo, da imajo monopol nad lepoto in veličastnostjo. »Etiopija je revna država, ampak Etiopijci so eni od najlepših in najponosnejših ljudi na svetu.«

Fotografiral je vojne in umiranje. Ko je bil v Kongu, je videl na tisoče umirajočih, in ko se je vrnil domov, je zbolel. Izgubil je vero v človeštvo. Z ženo sta se vrnila v Brazilijo na farmo, kjer se je rodil. Toda tam sta našla le pusto, izsušeno zemljo. Pragozd okoli njihove farme je izginil. Z ženo sta pogozdila to območje. Prvo leto se je posušilo 60 odstotkov dreves, naslednje leto le 40 odstotkov. Posadila sta dva milijona in pol dreves.

Potem se je vrnil k fotografiji. Ni več hotel slikati človeka, ampak samo še pokrajino, naravo in živali. Najprej je odpotoval na Galapagos. Navdušile so ga velikanske želve, ki jih je fotografiral kot zgubane modrece. Prva želva ga je naučila, da če si želiš fotografirati živali, jih moraš ljubiti, uživati v tem, da jih opazuješ, njihovo lepoto, nežnost in mirnost. V živalih je videl človeške poteze, a nobena ni bila tako kruta. Nekaj časa je živel v Ruandi med gorskimi gorilami. Vse njegove fotografije imajo neskončne horizonte. Veliko neba. »To je nebo iz mojega otroštva. Te svetlobe na fotografijah ne ustvarim jaz, ta svetloba je v meni,« je povedal veliki umetnik.

Salgado z enim od svojih portretov FOTO: Eloy Alonso/Reuters