V Belem morju izplula »podmornica sodnega dne«, nosi lahko več jedrskih konic

Brez velikega pompa in uradnih slovesnosti je najnovejša ruska podmornica Habarovsk prejšnji teden tiho zapustila pristanišče Severodvinsk ter izplula na prva testiranja v Belem morju. Kljub odsotnosti uradnih svečanosti pa je vsak njen premik pod strogim nadzorom zahodnih obveščevalnih služb.

Impresivna 10.000-tonska podmornica je bila zgrajena z enim samim namenom: da vanjo umestijo do šest primerkov najnovejšega in najbolj uničujočega orožja Vladimirja Putina, nuklearnega torpeda Pozejdon. Po navedbah ruskih medijev gre za avtonomni podvodni dron z lastnim miniaturnim jedrskim reaktorjem. Lansirati ga je mogoče z velike razdalje, prepluje lahko več kot 10.000 kilometrov in se potopi do globine 1000 metrov. Njegova naloga je, da se tiho prikrade do cilja in pod vodo detonira jedrsko konico, s čimer bi ustvaril silovito eksplozijo ter mogočen radioaktivni cunami, sposoben izbrisati cela obalna mesta in vojaška oporišča.

Grožnje Londonu in britanski odziv

Testiranje Habarovska se je poklopilo z novim valom ognjevite retorike v Moskvi. Potem ko je Združeno kraljestvo Ukrajini odobrilo uporabo dronov za napade globoko v rusko ozemlje, so vodilni državni propagandisti odprto pozvali k uporabi Pozejdona proti Britaniji. Zloglasni televizijski voditelj Vladimir Solovjov je v svoji oddaji dejal: »Dajte Britancem tri dni, da se naučijo dihati pod vodo, nato pa jih zadenite s Pozejdonom.« Z ruske ambasade v Londonu je kmalu sledilo opozorilo, da bo Britanija »plačala tem višjo ceno, čim več pomagala Kijevu«.

Novi britanski premier Andy Burnham je te grožnje odločno zavrnil ter poročal, da Združeno kraljestvo ni »prijatelj le za lepe čase« in da podpora Ukrajini ostaja neomajna.

Orožje »sodnega dne« ali drag blef?

Čeprav Pozejdon na papirju zveni zastrašujoče, zahodni strokovnjaki pomirjajo strasti in poudarjajo, da so možnosti za njegovo dejansko uporabo izjemno majhne. Dr. Richard Connolly, strokovnjak za rusko obrambno politiko iz vojaškega inštituta RUSI, poudarja, da gre za orožje za scenarij »sodnega dne«, ki ga Rusija nima v velikih količinah: »Vprašati se moramo, komu so te izjave sploh namenjene. Če bi Rusija res naredila to, kar predlagajo njihovi TV-voditelji, bi se soočila s takojšnjim povračilnim udarcem britanskega jedrskega sistema Trident. V Moskvi to dobro vedo in te cene zagotovo nočejo plačati.«

Sama zamisel o takšnem orožju sicer sega že v petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so sovjetski znanstveniki iskali način, kako zaobiti ameriško obrambo. Projekt so takrat opustili, saj v tako majhen prostor niso mogli namestiti reaktorja, s čimer je bil doseg omejen na vsega 30 kilometrov. Začetek 2000-ih pa je Rusijo zaradi strahu pred ameriškimi protiraketnimi ščiti prisilil, da iz predala spet potegne stare načrte. Tako sta nastala Pozejdon in križarska raketa na jedrski pogon Skyfall. Rusija načrtuje skupno 30 Pozejdonov in štiri specialne podmornice.

Psihološki pritisk na Zahod

Vojaški analitik William Alberque navaja, da je Pozejdon primarno zasnovan kot orožje za povračilne udarce, v praksi pa služi kot diplomatsko-psihološko orodje, s katerim Putin izsiljuje Zahod. Kljub temu med strokovnjaki poteka razprava, kako neopazno je to orožje v resnici. Če pri večjih hitrostih ustvarja preveč hrupa, bi ga NATO-vi sonarji in protipodmorniške fregate lahko hitro opazili.

Največja nevarnost Pozejdona tako tiči v tem, da Zahod sili v drago oboroževalno tekmo. A kot zaključuje dr. Connolly, trošenje milijard za obrambo pred takšnim orožjem nima veliko smisla, saj bi denar metali v obrambo pred nečim, kar bo uporabljeno šele takrat, ko bo splošna jedrska vojna že potekala, v tem primeru pa »nas tako ali tako ne bo več med živimi«.