V vsej carski veličini: zlato, rdeče in razsipno

MOSKVA – Na slavnostnem odprtju konec oktobra so v delih velikih ruskih klasikov nastopali priznani domači umetniki, pridružil se jim je nepogrešljivi Placido Domingo, tokrat v družbi sopranistke Angele Gheorghiu. Po svetu slavljeni baletni ansambel klasične ruske šole Jurija Grigorjeviča je pokazal izjemne razsežnosti in tehnične zmožnosti novega odra, ki sega v globino in širino kar 22 metrov in je razdeljen na sedem enot, ki jih je mogoče ločeno spuščati in dvigovati. Na njem bodo nedvomno uživali tudi drzni novi režiserji in koreografi.

Pet kilogramov zlata

Srce gledališča je precej povečana orkestrska jama (zdaj sprejme tudi Wagnerjev orkester), ki z odrom in avditorijem tvori veliko »glasbilo« – zaprto resonančno telo, ki temelji na leseni konstrukciji. Ta prosto vibrira v močnem železobetonskem oklepu, v celoti pa je ohranjena zgodovinska lupina gledališke stavbe. Za izjemno akustiko, morda celo najboljšo na svetu ta hip, so poskrbeli nemški strokovnjaki, tujci so preračunavali statiko, restavratorska in rokodelska dela pa so z veliko ljubezni opravili domačini. Pri pozlati niso varčevali, segli so po starih in nenavadnih receptih iz 19. stoletja: kot dih tanke lističe so nanašali na premaz iz beljakovine, pomešane z vodko. Za veliko dvorano so porabili pet kilogramov zlata, kar se zdi pravzaprav malo, okoli 300 gramov je naneseno na orjaški lestenec iz 15.000 delov. Za restavracijo starega gobelina s carskim grbom so porabili več mesecev, francoske rokodelke so dragoceno darilo ob kronanju carja Nikolaja II. leta 1894 izdelovale kar pet let. Najobsežnejšo obnovo v zgodovini so začeli poleti leta 2005, po neuradnih podatkih je stala okoli 26 milijard rubljev, kar je skoraj milijarda (!) evrov.

Presežki za osem evrov

Med restavracijo je ansambel igral v bližnjem Malem gledališču in se podal na več odmevnih turnej po Skupnosti ruskih držav in svetu. Tudi po obnovi je kljub udobnejši razmestitvi sedežev v gledališču prostora za več kot 1700 obiskovalcev, so pa močno zmanjšali upravni aparat. V Bolšoj (Velikem) teatru je zaposlenih okoli 900 igralcev, plesalcev, pevcev in glasbenikov, klasična baletna in pevska šola bosta naprej izvažali podmladek v svet. Gledališče radi obiščejo tuji turisti, na zgornjih ložah in galerijah si je mogoče kakovostne predstave ogledati že za osem evrov, žal je hiša pogosto razprodana, takrat ponujajo nekajkrat dražje vstopnice kar pri vhodih. 150 let je minilo od zadnje temeljite obnove legendarnega gledališča, ki mu pravijo tudi duša Rusije. Leta 1776 je Pjotr Urusov od carice Katarine II. Velike dobil koncesijo za gledališko dejavnost v mestu ob reki Moskvi. Sprva so ljubiteljski igralci nastopali v zasebnem dvorcu, prvo stavbo je gledališče dobilo čez štiri leta na lesenem kolišču na peščeno-močvirnih tleh nedaleč od Kremlja. Sprva se je po bližnji ulici imenovalo Pjotrovski, komedije in ljudske igre so pozneje zamenjale opere in baleti. Kot druga stara gledališča je bilo večkrat žrtev požarov, leta 1805 so ga s požigom »rešili« pred Napoleonom. Današnjo podobo je Veliko gledališče dobilo leta 1856. Pomen je pridobilo, ko se je ruska prestolnica iz carskega Sankt Peterburga preselila v Moskvo, od takrat je z bližnjim Malim gledališčem najpomembnejše rusko klasično glasbeno gledališče, veliki tekmec je le sanktpeterburško Marijino gledališče oziroma ansambel Kirov v nekdanjem Leningradu.

Simbol nove moči

Z obnovo se je skupna površina podvojila na 40.000 kvadratnih metrov, na voljo je enako velik prostor za vaje vzporedno s predstavami. Rahlo nagnjenega stebrišča klasicističnega portala niso zravnali, so pa posedajoča se tla utrdili z 2500 trideset metrov globokimi železobetonskimi piloti, ki so zamenjali dve stoletji stare in dotrajane lesene. To je bil najtežji del sanacije, zanj so porabili skoraj štiri leta, od leta 2009 državno tožilstvo raziskuje, kam je medtem poniknilo ogromno denarja. Restavrirali so staro glavno zaveso, ohranili pa tudi znake sovjetske vladavine (veliko rdečo zvezdo ter srp in kladivo) na pročelju. Po prvi svetovni vojni in veliki revoluciji so ga prevzeli sovjeti in poskrbeli, da ga množice niso opustošile.

V dvoranah in velikem avditoriju so se odvijale seje in kongresi KP in komunistične internacionale. Na začetku druge svetovne vojne je ogromni portal s kolonado in slovitim Apolonovim sončnim vozom zadela nemška bomba, levo od odra so zgradili pravcati bunker iz armiranega betona, ki je ohranjen kot posebna znamenitost, saj je v njej Stalin leta 1948 praznoval svojo 70-letnico. Sovjeti so črtali veliko klasičnega – buržoaznega in carističnega repertoarja, gledališče je tudi v sovjetskih časih dalo velike baletne in pevske zvezde, mnogi so ob gostovanjih ostali na zahodu. Zdaj je Bolšoj razkošno prizorišče nove ruske samozavesti in moči, ki jo simbolizirajo novi mogotci in car Putin v rdeče-zlati loži.