Včasih Trg orožja, danes park zabave

Stereotipi o Južni Ameriki kot deželi urejenega vsesplošnega kaosa torej niti približno ne vzdržijo v mestu s skoraj sedmimi milijoni prebivalcev. Santiago de Chile je bolj kot kateri koli drugi metropoli podoben denimo bavarski prestolnici Münchnu.

Mesto v osrednjem delu Čila leži v dolini med Andi na vzhodu in hribovjem Cordillera de la Costa na zahodu, na nadmorski višini 520 metrov. Skozi Santiago teče reka Mapocho. Od obale Tihega oceana je oddaljeno malo več kot sto kilometrov.

Pot do nastanka velemesta je bila dolga in trnova. Španski osvajalci so morali na lovu za zlatom v 16. stoletju prečkati tisoče kilometrov puščave Atakama in pettisočake Andov, da so globoko na jugu našli pokrajino, primerno za bivanje. Osvojili so osrednji Čile in prišli do reke Mapocho. Dlje proti jugu jim ni uspelo prodreti. Indijanci so se iztrebljanja rešili za naslednja tri stoletja le tako, da so pri obrambi svoje dežele uporabljali enake metode kot Španci: ubili so vsakega belca in misijonarja, ki je na poti proti jugu prečkal reko.

Ustanovljen v španskem kolonialnem slogu

Santiago, ki se s polnim imenom imenuje Santiago de Nuevo Extremo de Chile, je tako zrasel kot obmejna vojaška postojanka. Vodja španskih konkvistadorjev v Čilu Pedro de Valdivia ga je slovesno ustanovil 12. februarja 1541. Staroselci so se grožnje, ki jo je pomenila trdnjava, jasno zavedali. Še istega leta so jo požgali, a so jo Španci dve leti pozneje obnovili. Mesto je bilo podeželsko vse do začetka 19. stoletja, ko je Čile pod vodstvom Joseja de San Martina in Bernarda O'Higginsa leta 1818 razglasil neodvisnost. Sledil je velik gospodarski vzpon države. Razvijati sta se začela industrija in trgovanje z ladjami, ki so plule okoli Rta Horn z ene strani Amerike na drugo. Ključ do uspeha države, ki danes šteje kakšnih 16 milijonov prebivalcev, pa je zmaga Čila v pacifiški vojni, ki je trajala od leta 1879 do 1884.

Na prvi pogled Atakama deluje kot nečloveško brezvoden kraj, popolnoma neprimeren za življenje ljudi oziroma česar koli drugega. Vendar pa resničnost ne bi mogla biti bolj drugačna. Prvo bogastvo puščave je bilo gvano, izločki ptic, ki so gnezdile na obalah in se hranile z nepreglednimi jatami rib v Tihem oceanu. V drugi polovici 19. stoletja so odkrili številna nahajališča solitra, ki je bil neizogibno potreben za proizvodnjo umetnih gnojil in razstreliv. Prav soliter je bil vzrok za vsesplošno vojno. V 20. stoletju so v puščavi odkrili še bogate zaloge številnih rudnin in prav te so še kako prispevale h gospodarskemu vzponu mesta.

Santiago je bil ustanovljen v španskem kolonialnem slogu v obliki četverokotnika po rimskem vzoru. Devet ulic skupaj tvori 126 manjših četverokotnikov, imenovanih manzana. V mestu so bile od nekdaj zaposlitve in tako danes kar 40 odstotkov celotnega prebivalstva živi tam. Vendar pa ni bilo vedno vse preprosto. Južnoameriške družbe so bile oblikovane v obliki piramide. Na vrhu te je običajno manj bogatih posameznikov in družin. Na dnu pa seveda neskončna množica slabo plačanih delavcev. V tem pogledu Čile ni prav nobena izjema.

Zgled številnim metropolam sveta

Delavsko gibanje je bilo najbolj razširjeno v 60. letih minulega stoletja. Levičarsko gibanje je na oblast pripeljalo Salvadorja Allendeja, ki še danes velja za edinega komunističnega voditelja, ki se je na predsedniški položaj povzpel z demokratičnimi volitvami. Njegova vladavina je bila kratkega veka. Že leta 1973 je general Augusto Pinochet izvedel vojaški udar. Sledili sta dve desetletji vojaške diktature, ki ni varčevala s surovostmi. V kolektivnem spominu mesta in celotne države so ta leta ostala kot izrazito negativna izkušnja. Šele v zadnjem desetletju mesto postavlja bolj človeške medsebojne odnose in obračunava s temačno preteklostjo.

Obisk metropole človeka sicer navda z globokim občudovanjem. Od letališča do mesta je speljana avtocesta, ob njej se vrstijo že na prvi pogled bogata predmestja. Špansko kolonialno mesto je obnovljeno tako, da spominja na popolnost. Nikjer nobenega odpadajočega ometa in zapuščenih poslovnih prostorov. Mesto poka od energije. Kolonialne oblasti so eno manzano v središču vedno pustile prazno. Običajno je bil ta prostor namenjen bivanju vojske, zato ima tudi takšno ime, gre za Trg orožja. Ob strani trga so postavili mestno katedralo in mestno hišo ter druge najpomembnejše zgradbe. Danes seveda vojske ni več v središču in iz tabora je nastal park, poln življenja.

Na trgu srečaš tako rekoč vse prebivalce mesta, le čas si je treba vzeti. Vendar prostor ni namenjen le temu, da se ljudje srečajo. Na več delih redno poteka več samostojnih demonstracij, s katerimi se posamezne skupine borijo za svoje pravice. Spet drugje prirejajo predstave uličnih glasbenikov. Mesto je veliko in se najde za vsakogar nekaj. Na eni strani v kolonialne in indijanske obleke oblečeni domačini, na drugi v hip hopu in breakdanceu poskakuje mladina. Obisk Santiaga – in razgled z mestne vzpetine Cerro de Lucia – je tako pogled na mogočno gospodarsko prestolnico države, ki poka od moči in je lahko zgled številnim metropolam sveta. In stereotipi spet padajo.