Videti so ljubki, a so v njih geni zveri

Čeprav so majhni in puhasti in so videti ljubki, so psi, ki jih vidite na povodcih na ulici, več kot to – verjetno se v njih skriva majhen volk. To je najnovejša ugotovitev ameriških znanstvenikov, ki so bili presenečeni, ko so izvedeli, da imata skoraj dve tretjini vseh pasem merljive količine volčjega DNK.

In to ni genetski ostanek iz časa, ko so se psi prvotno razvili iz volkov pred približno 20.000 leti, temveč nakazuje, da se domači psi in divji volkovi križajo med seboj že več tisoč let. To ne pomeni, da »volkovi prihajajo v vašo hišo in 'kvarijo' vašega ljubljenčka«, je za AFP povedal Logan Kistler, kustos v Prirodoslovnem muzeju Smithsonian in soavtor nove študije.

Zdi se, da je to vplivalo tudi na velikost, voh in celo osebnost sodobnih pasem psov. Psi in volkovi imajo lahko potomce skupaj, vendar naj bi bilo križanje redko. »Pred to študijo je prevladujoča znanost predlagala, da pes, da bi bil pes, ne bi smel imeti veliko, če sploh kaj, volčjega DNK,« pojasnjuje vodilna avtorica Audrey Lin iz Ameriškega muzeja naravne zgodovine.

Da bi izvedeli več, so analizirali na tisoče pasjih in volčjih genomov iz javno dostopnih baz podatkov. Ugotovili so, da ima več kot 64 odstotkov sodobnih pasem volčje prednike, celo drobna čivava jih ima približno 0,2 odstotka. »To se zdi popolnoma smiselno vsakomur, ki ima čivavo,« se je pošalila Lin.

Med pasmami, ki so pogosto hišni ljubljenčki, je bil najbolj »volku podoben« veliki anglo-francoski tribarvni hrt, s približno petimi odstotki volčjega DNK. Tudi hrti, kot sta saluki in afganistanski hrt, so se uvrstili visoko. Čeprav so psi z volčjim DNK običajno večji, ni vedno tako – bernardinec ga na primer nima.

Skoraj dve tretjini vseh pasem ima merljive količine volčjega DNK. FOTOGRAFIJI: Dokumentacija Dela

Študija je tudi ugotovila, da ima 100 odstotkov kmečkih psov – tistih, ki živijo med ljudmi, vendar niso hišni ljubljenčki – volčje prednike. Kistler je postavil hipotezo, da bi bili kmečki psi, ki imajo več možnosti za stik z volkovi, lahko pojasnilo, kako volčji DNK vstopi v pasji genski bazen. Samice volkov, ki jih od njihovega krdela ločijo človeške dejavnosti, kot je uničevanje habitata, se lahko parijo s potepuškimi psi.

Raziskovalci so svoje ugotovitve primerjali tudi z opisi osebnosti različnih pasem, ki jih uporabljajo kinološki klubi. Pasme z malo ali nič volčjega DNK so bile pogosteje opisane kot prijazne, enostavne za dresuro in ljubeče. Po drugi strani pa so bili psi z več volčjega bolj verjetno obravnavani kot sumničavi do tujcev, neodvisni ali teritorialni.

Kistler je še poudaril, da so opisi pasem nepopolni in ne napovedujejo vedenja posameznega psa. »Volkovi so se razvili za specifične habitate in razmere, medtem ko so ljudje pse vzeli v vsak kotiček naseljenega sveta«. Psi so se preprosto morali prilagoditi krajem, kamor so jih ljudje vzeli, in »volčji geni so jim v določenih kontekstih dali prednost«. Na primer, številne tibetanske pasme, kot je puhasti lhasa apso, imajo gen EPAS1, ki se je razvil kot prilagoditev na visoke nadmorske višine. Tibetanski volkovi imajo isti gen.