Vprašanje prioritet: svet v rdečih številkah – vojna za vodo je neizbežna

Svet se sooča z vedno večjim pritiskom na vodne vire zaradi podnebnih sprememb, rasti prebivalstva in intenzivne industrializacije. Kontroliranje rek, jezer in podzemne vode postaja strateško enako pomembno kot kontrola nafte in plina v prejšnjem stoletju. Združeni narodi (ZN) so v nedavnem poročilu opozorili, da kronično izčrpavanje podzemnih voda, prekomerna razdelitev vode, degradacija tal, krčenje gozdov in onesnaževanje, vse skupaj pospešeno z globalnim segrevanjem, vodijo svet proti globalnemu vodnemu bankrotu.

V dveh dneh po objavi poročila ZN sporoča, da odločevalci nimajo časa za čakanje. Svetovne statistike so alarmantne: velika jezera so od začetka 1990-ih izgubila 50 % vode, pri čemer 25 % človeštva neposredno odvisno od teh jezer, 40 % manj vode je na voljo za namakanje iz vodnjakov po svetu. V zadnjih 50 letih je izginilo 410 milijonov hektarjev naravnih mokrišč – skoraj enako površini Evropske unije. Tri milijarde ljudi živi v regijah z upadajočimi ali nestabilnimi vodnimi viri, kjer se proizvaja več kot 50 % svetovne hrane. Profesor Kaveh Madani, vodja delovne skupine ZN opozarja, da je rekordno število naselij prešlo prag popolne ogroženosti pitne vode. 

Borba za vodo

Klimatski znanstveniki in strateški analitiki napovedujejo, da bodo prihodnje spopade določale ne le meje ali energija, ampak predvsem dostop do vode. Poročilo poudarja: »Voda ni več samo ekološko vprašanje – postala je vprašanje varnosti in moči.« Mesta, kot so Teheran, Cape Town, Sao Paulo in Chennai, so se že soočila s krizami pomanjkanja pitne vode, medtem ko se je število konfliktov povezanih z vodo po svetu povečalo z 20 v letu 2010 na več kot 400 v letu 2024. Velike reke, kot so Nil, Evfrat, Tigris in Ind, postajajo epicentri diplomatskih napetosti in potencialnih konfliktov. Michael Green, britanski strokovnjak za varnost in vire, opozarja: »Kdor kontrolira tok, kontrolira prihodnost regije.«

Konflikti segajo od napetosti med Etiopijo in Sudanom zaradi Etiopskega velikanskega jezernika na Nilu, do sporov med Turčijo in Irakom zaradi Evfrata in Tigrisa, pa tudi dolgoletnih napetosti med Indijo in Pakistanom zaradi reke Ind. Tudi razvite države, kot so ZDA in Španija, zdaj vodstvo upravljanja vodnih virov obravnava kot ključno vprašanje nacionalne varnosti in stabilnosti.

Hidrohegemonija in nove nevarnosti

ZN ocenjujejo, da bo do leta 2050 približno pet milijard ljudi živelo v območjih s hudimi težavami pri oskrbi z vodo, kar povečuje tveganje za notranje in regionalne konflikte, destabilizacijo držav in migracijski pritisk. Strokovnjaki opozarjajo tudi na nove »hibridne konflikte« – države in zasebna podjetja uporabljajo akumulacije, jezove in regulacijske projekte kot politično orodje ali pogajalski instrument. Selim Rahman iz Dubaja dodaja: »Voda postaja instrument pogajanj in celo orožje v regionalnih sporih.« Klimatske spremembe še dodatno motijo hidrološki ciklus, poplave in suše so pogostejše, onesnaženje pa zmanjšuje razpoložljive vire. Globalna povpraševanja po vodi naj bi do 2050 narasla za skoraj 50 %, medtem ko bo razpoložljivost v sušnih območjih padla.

Julia Fernandez iz London School of Economics opozarja: »Globalni voditelji morajo vlagati v vodno infrastrukturo enako kot v vojsko.« Primeri uspešnega mednarodnega sodelovanja vključujejo komisije za skupno upravljanje rek, tehnološke rešitve za varčevanje z vodo in regionalne sporazume o razdelitvi virov. A analitiki opozarjajo, da brez politike, ki sledi dejanskim potrebam, lahko spopadi okoli vode postanejo realnost, zlasti na Bližnjem vzhodu, v Severni Afriki in Južni Aziji.

Evropski modri plan

EU je prepoznala strateško pomembnost vode. Modri plan obravnava vodo enako kot energijo znotraj Zelenega dogovora. EU vlaga milijarde v krožno gospodarstvo vode, ponovno uporabo prečiščene vode in zmanjšanje odvisnosti od uvoženih kmetijskih proizvodov iz sušnih regij, s čimer krepi svojo strateško neodvisnost. Jessika Roswall, evropska komisarka za okolje, poudarja: »Voda ni več neomejen vir; moramo jo zaščititi, ne le zaradi življenja, ampak tudi zaradi strateške neodvisnosti.«

Svet je razdeljen na države z naravnimi vodnimi viri in tiste, ki so odvisne od tehnologije. Države, kot so Saudova Arabija, Izrael in Združeni arabski emirati več kot polovico svojih potreb zadovoljujejo z desalinizacijo, energetsko intenzivnim postopkom, ki določa njihovo energijsko politiko in strateške prioritete. Vodna pismenost postaja del izobraževanja, potrošniki pa izbirajo izdelke z manjšim »vodnim odtisom«. Države, ki ne vlagajo v trajnostno upravljanje vodnih virov in mednarodno sodelovanje, tvegajo izgubo strateške avtonomije, medtem ko tiste, ki prepoznajo vitalno vlogo vode, postavljajo temelje za stabilnost, varnost in vpliv v turbulentnem svetu, ki prihaja, poroča dnevnik.hr.