Za kulturo gre, tepec!

Mineva en mesec, odkar je največja avtomobilska družba Volkswagen pod prisilo ameriške zvezne agencije za okolje EPA priznala, da je približno 11 milijonov vozil znamk pod okriljem VW, ki jih poganjajo dizelski agregati, opremljenih z goljufivo programsko opremo. Sledili so izsiljeni odstopi glavnih, ki se, vsaj tako nekdanji izvršni direktor Martin Winterkorn, za škandal ne čutijo odgovorne, kaj šele krive. Nato so bila na vrsti opravičila, ki so zaradi razsežnosti goljufije, ta sega v leto 2008 ali še dlje, prav tako izzvenela precej neprepričljivo. Sledila je napoved vpoklica prizadetih vozil, ki je zaradi zapoznelega odziva izzvala kritike strokovne javnosti in potrošniških organizacij. Zgodilo se je marsikaj, in glede na napovedane preiskave ter tožbe se bo v prihodnjih tednih in mesecih na dvorih v Wolfsburgu, kjer ima sedež koncern VW, dogajalo še marsikaj.

Ob vsem tem se je smotrno vprašati, ali je VW storil dovolj. Finančni trgi menijo, da ne, saj je hiša Standard & Poor's sredi minulega tedna znižala kreditno oceno družbe, kar je za koncern veliko tveganje. Znižanje ocene, ki so jo analitiki pospremili s komentarjem, da je posledica krize menedžmenta in da se utegne v prihodnje še znižati, je dodatna potrditev splošnega vtisa, da se vodstvo, kljub kadrovskim spremembam, ne želi spopasti s temeljito revizijo ter odpravo strukturnih, menedžerskih in ne nazadnje kulturnih posebnosti znotraj koncerna. Prav te so namreč pomembno pripomogle k ustvarjanju ozračja, primernega za izvedbo kompleksne goljufije.

»Kultura in organizacijska struktura VW sta posebnosti, ki nista primerljivi s preostalimi nemškimi avtomobilskimi velikani, kot je Daimler ali BMW,« je o VW za Automotive News povedal profesor Ferdinand Dudenhöffer z Univerze Duisburg-Essen. Posebnost, o kateri govori, je nenavadna struktura nadzornega sveta koncerna. Podobno kot pri BMW ali Daimlerju v njem sedi po devet predstavnikov delavcev in delničarjev, vendar sta pri VW, v nasprotju s konkurenco, še dva predstavnika dežele Spodnje Saške. Politika sta naravna zaveznika predstavnikov delavstva v podjetju, ki v regiji zaposluje največ ljudi (volivcev). Skupaj lahko vselej preglasujejo zastopnike kapitala, s čimer resda varujejo delovna mesta, vendar takšna strategija na dolgi rok običajno vodi v postopno izgubo konkurenčnosti.

Kot kaže, je prav strukturno neravnovesje vodstva, skupaj s kulturo strahu, kjer je glasno izražanje dvomov o odločitvah nadrejenih običajno »nagrajeno« z odpovedjo zaposlitve, ustvarilo toksičen koktajl samovoljnosti, avtoritarne drže in neznosnega pritiska na doseganje zadanih ciljev. Ozračje pritiska in strahu je zaposlene sililo v iskanje »inovativnih« rešitev, in to je sprožilo aktualni škandal.

Ne nazadnje se je za odpravo specifičnega korporativnega upravljanja, ki je približno 600.000 zaposlenim vrsto let zagotavljalo varna in dobro plačana delovna mesta, zdaj pa ogroža obstoj družbe, zavzel tudi član nadzornega sveta Bernd Osterloh, ki je obenem predstavnik sveta delavcev. »V prihodnje si moramo prizadevati za vzpostavitev okolja, kjer težav ne skrivamo, ampak se o njih odkrito pogovorimo z nadrejenimi. Potrebujemo kulturo, ki dovoljuje izražanje dvoma o odločitvah nadrejenih,« je v izjavi za javnost povedal predstavnik delavcev.

Spori z nadrejenimi so bili pod taktirko Winterkorna nezaslišani, saj je nekdanji šef, po besedah bivših sodelavcev, koncern vodil z železno roko samodržca. Jonathan Browning, ki je bil vodja družbe na kritičnem severnoameriškem trgu, je denimo leta 2013 moral oditi, ker mu ni uspelo doseči izjemno agresivnih prodajnih ciljev, ki mu jih je zadal Winterkorn. Nesporazumi med Browningom in njegovim šefom so hitro postali strupeni, saj mu je Winterkorn, poleg minimalnega tržnega deleža in padca prodaje, očital prepozno prenovo passata, pomanjkljiv nadzor nad kakovostjo izdelave v ameriški tovarni in celo siromašno paleto barv lakov.

Winterkorn je z nenavadno izjavo za revijo Der Spiegel brez zadržkov razkril, kaj bi Browning po njegovem mnenju moral storiti: »Moral bi priti do mene in reči: 'Gospod Winterkorn, prenoviti moramo passata.' Moral bi skočiti na mojo mizo.« A s tem je nekdanji izvršni direktor VW bolj kot na nesposobnost svojega podrejeneganakazal na to, kaj vse je narobe z vodstvom in kakšna kultura nestrpnosti preveva podjetje. V Wolfsburgu imajo tako še veliko dela, ki vključuje mnogo bolečih, a očiščevalnih seans samorefleksije.